Piše: Ivan Šokić
Nedavno je v javnost pricurljalo poročilo Inštituta Gatestone, v katerem je bilo mogoče brati o novinarjih, ki se bojijo govoriti o določeni temi, o učiteljih, ki se določenih tem in obdobij zgodovine v šolah raje izognejo v širokem loku. Omenjeno je bilo tudi, kako si učitelji ne upajo okarati učencev zaradi antisemitizma in kako se mora učitelj soočati s srdom sodelavcev, ker se je javno izpostavil in s tem na njihove hrbte narisal tarčo. Francijo je po več desetletjih neprestanega uvoza le dohitela raznolikost. Mohamedanci so začeli diktirati pravila. Teror je zmagal. O tem sploh ni več nobenega dvoma.
Zaradi vsega naštetega naj bi prevladovalo prepričanje, da ni več mogoče zagotoviti, da bo Marine Le Pen na predsedniških volitvah leta 2022 zagotovo poražena. Vsemu navkljub francoski oblastniki s predsednikom Emmanuelom Macronom na čelu še vedno vztrajajo pri tiščanju glave v pesek. Macron je imel lani krajše obdobje spogledovanja z udarjanjem po mizi v imenu ogorčenosti Francije glede političnega islama. Repenčenje se je nehalo, kakor hitro so ga voditelji islamskih držav začeli primerjati z Adolfom Hitlerjem. Od takrat francoski politični vrh glede islama nadaljuje z igro treh opic: nič ne vidijo, nič ne slišijo, nič ne rečejo.
Namesto da bi prešli od besed k dejanjem, so v Franciji dežurnega krivca za vse probleme z mohamedanci našli na desnici. Vidite, če bi le desničarji znali biti tiho, islamisti ne bi pri belem dnevu profesorjem rezali glav. Če bi le desničarji bili tiho, mohamedanci ne bi streljali na koncertih. Če bi le desničarji znali držati jezik za zobmi, bi lahko vsi skupaj živeli v miru in harmoniji ter skupaj uživali v raznolikosti, kakršno omogoča sekularna francoska miselnost, ki bi jo lahko povzeli kot “vsak drugačen, vsi Francozi”.
A ker imajo nacionalisti to grdo navado, da rečejo bobu bob, so se v Franciji odločili, da enkrat za vselej prepovedo delovanje Generacije identitete. Po mnenju notranjega ministra Geralda Darmanina Generacija identitete s svojim miroljubnim delovanjem znotraj francoske zakonodaje “spodkopava republiko”. Po drugi strani je isti minister graditev mošeje v Strasbourgu, ki jo financira celo samo mesto, označil za “tuje vmešavanje”, a v tem primeru ima zvezane roke. Bojda ni pravnega precedensa, s katerim bi lahko ustavil vmešavanje tujcev v notranje zadeve Francije.
Tako je to, ko zmaga teror. Prihodnost Francije ni Podreditev Michela Houellebecqa, kjer bi vsako noč v večjih mestih potekali spopadi med nacionalisti in mohamedanci, temveč Potovati z Orwellom Jožeta Biščaka. Ljudem so vtepli v glavo, da se, ko pride do islama, obrnejo stran, se delajo, da ni nič, in pod nobenim pogojem ne vznemirjajo mohamedancev. Kajti če jih vznemirijo, bodo padale glave. Dobesedno.
Da je teror odlično orodje za dosego ciljev, dokazujejo tudi pripadniki satanističnega gibanja BLM v ZDA. Sodstvo je z namenom, da bi se izognili novim “mirnim” rasnim izgredom, v katerih po nenavadnem naključju vedno vse zgori, Dereka Chauvina vrglo volkovom. Sojenje nekdanjemu policistu zaradi smrti črnega Georgea Floyda je svojevrsten unikum. Chauvin je bil spoznan za krivega naklepnega umora in nenaklepnega uboja kriminalca (kategoriji se medsebojno izključujeta), za katerega je obdukcija potrdila, da je umrl zaradi prevelikega odmerka fentanila. Sojenje je bilo navadna farsa, a drhal je želela kri nedolžnega in novodobni Pilat jim je ustregel.
V Sloveniji še nismo prišli do točke, kjer bi lahko javnost vplivala na odločitve sodišča. Pri nas je obratno. Slovensko krivosodje je tisto, ki daje potuho levici. A vsaka odločitev sodišča, ki groženj in pozivov k nasilju ali smrti ne obravnava primerno, pomaga k rušenju že tako skoraj neobstoječega zaupanja v njihovo delo. Mar to pomeni, da bomo čez 10 ali 15 let tam, kjer je te dni Francija? Mogoče. Eno zagotovo drži. Dokler pripadniki pravosodne kaste ne bodo na lastni koži občutili izpolnjene grožnje, ki jih v primeru, ko te ciljajo na uredništvo Demokracije, ali družino premierja Janeza Janše, ali zaposlene na ministrstvu za kulturo, obravnavajo kot brezpredmetne, ni pričakovati, da bi lahko prišlo do kakršnihkoli sprememb. Ko pa bo, bo že prepozno. Kajti teror deluje. Posledice terorja pa so krvave.
Ivan Šokić je filozof in redni sodelavec portala Nova24tv.si ter kolumnist Demokracije.
