Piše: Vančo K. Tegov
To je nematerialna, nefizična in nesnovna prvina v človekovem življenju. Je tudi ustavna kategorija. Človeško življenje in s tem dostojanstvo sta nedotakljivi in v njih ni možno posegati ali kako drugače ga regulirati, usmerjati ali napeljevati kako in kaj z njim, v kolikor pride do mejnih stanj, kadar je zdravje narušeno tako daleč da bi v določenih trenutkih posameznik sam, dopuščal da nekdo odloča o njegovem končanju.
Nobena zakonska podlaga ne more posegati vanj, še manj pa predpisovati postopke kako naj nekdo nekomu pomaga da »prostovoljno« konča svoje življenje. Situacija v kateri smo je zelo mejna na naša življenja, sedanja in v bodoče za vse ki pridejo za nami. Zato je ta boj, boj zoper uzakonjanje evtanazije, ki jo z besednimi »parabolami« in izogibališči v predpisih želijo spremeniti v pomoč pri odločanju o prostovoljnem končanju življenja. Nobena besedna gimnastika ne sme prepričati ali omajati katerega koli državljana, človeka, posameznika in posameznico, da privoli v nekaj kar je zoper njega, zoper njegovo življenje preden so to izteče v manj ali bolj znosnih okoliščinah. Življenje je sveto, poseg vanj je greh, je skrunjenje življenja samega in vsega kar sodi vanj ter ga dela človeškega, normalnega, svetega in nedotakljivega.
Za ohranjanje dostojanstva in s tem življenja, ki ima za prvino dostojanstvo, je potrebno prej storiti vse drugo kot na izbrati krajšnico za končane le tega. V tem primeru in tudi sicer je dolgotrajna oskrba nujen in smiseln del vsake sodobne družbe. Tukaj ne gre le za vprašanje storitev, ampak odnos do družbe, za naš odnos do starejših, bolnih in ranljivih. Pogoj za solidarno, pravično in človeško družbo je in mora biti prav dolgotrajna oskrba ki bo dostopna vsem, ki jo potrebujejo.
Družba, del družbe, ki hoče odločati v imenu drugih v stvareh, ki bi z določeno odločitvijo zajelo celotno populacijo prebivalstva, je nemoralen, nečloveški, izprijen. Za določene ozke interese poteptati, izničiti v brez možnosti popravka, ugovora poslati nekoga nekam od koder ni več povratka, je bolna, nečloveška družba. Snovalci takšne zakonodaje, prepisov, ukrepov načina razmišljanja so proti civilizaciji sami. Ali kot je nekdo iz zdravniških vrst dejal, da tisti ki delajo v zdravstvu in razmišljajo o evtanaziji, o kateri ne bi smelo biti govora, jih je treba doživljenjsko oddaljiti, če že ne umakniti iz zdravniških vrst.
Ta nemoralnost gre tako daleč, da ko se omenja to da svojci morajo skrbeti za svoje starše, omenjajo neko bolno reciprociteto, ko navajajo da otroci lahko skrbijo za svoje starše le toliko časa kot so starši skrbeli za njih. Tisti, ki trenutno ta zakon silijo naprej, nimajo predstave o tem kaj nalagajo na grbo in kakšno psihično obremenitev medicinskim sestram in zdravnikom na oddelkih po bolnišnicah. Hvala bogu, da je ogromen, zares ogromen delež stroke v skupini tistih, ki misli in v skladu s svojo etično naravnanost in po Hipokratovi prisegi da ne bo, četudi na prošnjo, posegel v človekovo življenje. Življenje je sveto, nima rok trajanja in se ne more in ne sme končati z neko instant odločitvijo.
Vedno in vsepovsod bo bolnik in tisti, ki je pomoči potreben obravnavam tako da se mu pomaga, nudi pomoč za ohranjanje pri življenju.
Amen!
