Piše: Gašper Blažič
Morda se še spomnite moje kolumne (TUKAJ), v kateri sem pisal o politični dvopolnosti kot izzivu in priložnosti. Ne bi rad ponavljal vsega, kar je že napisano, je pa morda na ta dejstva dobro spomniti, ker je znano, da je kolektivni spomin Slovencev velikokrat zelo selekcioniran in tudi »cepljen« s sindromom »egiptovskih loncev mesa«. S tem ne mislim samo jugonostalgije, ki je pravzaprav prisotna že ves čas, pač pa tudi na vračanje v politične modele v devetdesetih letih, ki so bili na eni strani sicer nekoliko produktivni, vendar pa niso prinesli tiste dodane vrednosti.
V mislih imam seveda »široke«, torej ideološko mešane koalicije, ki jih je sestavljal dr. Janez Drnovšek. Slednji je leta 1998 v eni od razprav – mislim, da je šlo za ustavno obtožbo proti njemu, ker je »zakuhal« tajni sporazum z Izraelom – poslancem navrgel, da se bodo še pobili za njegovo nasledstvo. Ni pa vedel, da je to veljalo predvsem za njegovo takratno stranko, ki jo je sam vodil, torej LDS. In še bolj velja to za sedanje oblastnike, ki jih skupaj drži samo še »antijanša« resentiment. Sicer pa so med seboj hudo sprti. Opozicija lahko s kokicami v rokah opazuje politični in moralni razkroj koalicije. To ne pomeni samo treh strank, ki jo sestavljajo, pač pa vseh njenih »nevladnih« organizacij ter medijev. In seveda vseh družbenih podsistemov, ki jih je ta koalicija »depolitizirala«, od RTV do policije, ki je raje zgrabila Aleksandra Repića kot preiskovala morebitna nečedna dejanja odvetnika, ki naj bi ga isti Repić izsiljeval. In ki raje preiskuje živalske kadavre ob plakatih Svobode ter morebitne avtorje posnetkov s prisluhi kot da bi se lotila preverjanja resničnosti vsebin prisluhov.
Kaj nam takšne razmere povedo? Da je potrebno na volitvah dati glas ne komurkoli, pač pa tistim, ki so nosilci sprememb. In so sedaj tarča oblasti. V jutrišnji novi številki Demokracije smo tako namignili, da bi se lahko v dneh pred volitvami zgodilo tudi kaj nepredvidenega. Denimo vdor policije v naše uredništvo in v domove novinarjev, pa domove poslancev opozicije denimo. V tem trenutku je namreč Golobova kamarila kot ranjena zver, ki nagonsko uničuje vse, kar ji pride pod kremplje.
Očitno pa nekaterih to ne strezni. Poglejmo denimo primer iz časopisne hiše Delo, ki je za skupno mizo posadila kontroverzno predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič ter poslanko Evo Irgl. Ki je bila poslanka SDS dvajset let, oktobra 2024 pa je izstopila iz stranke, še naprej pa je ostala poslanka. Takole je dejala: »Če bomo vlado sestavljali mi, potem bomo šli tudi na levo stran in pogledali, kje lahko najdemo skupne točke povezovanja, da sestavimo vlado politične širine.«
Da bi razčistili nekatere sporazume, velja spomniti, da ima poslanka Eva Irgl, če izjavo vzamemo iz konteksta, zelo verjetno v mislih hipotetično situacijo, v kateri bi bili Logarjevi Demokrati stranka, ki bi ji predsednik/predsednica RS podelila mandat za sestavo vlade (kar ne pomeni nujno, da bi osvojila največ glasov). Jasno je, da se zmagovalec povezuje, s komer pač hoče. To je pač slabost proporcionalnega sistema, v katerem tudi po volitvah ni povsem jasno, kdo je zmagovalec in kdo bo prevzel vlado. To smo lahko videli leta 2018, ko je vlado sestavljal Marjan Šarec, čigar stranka je bila drugouvrščena, a je imela praktično pol manjši delež od zmagovalne SDS, reševala jo je »antijanša« koalicija. Dokler se seveda ni zgodil tisti slavni met puške v koruzo. Če bi denimo Demokrati dobili možnost sestavljati vlado, si torej lahko predstavljamo, da bi v koalicijo znova hočešnočeš dobili Zorana Jankovića. Vsaj sodeč po anketah, saj bo Svoboda očitno obdržala status najmočnejše stranke tranzicijske levice.
Toda hkrati v istem članku oziroma podcastu (TUKAJ in TUKAJ) izvemo, da tudi Irglova ni za to, da bi vlado, tudi če bi bila desnosredinska, vodil Janez Janša. S tem zgoraj citirana izjava dobi nekoliko drugačen pomen in nakazuje precejšnjo zmedo, hkrati pa stično točko s Svobodo. Navadno je tako, da se mandat za sestavo vlade podeli predsedniku stranke, ki dobi največ glasov, ali pa kandidatu, ki ga stranka ponudi. Recimo, da je to SDS. Vendar v tem primeru vlado sestavljajo tudi vse stranke, ki so povabljene v koalicijo in se vabilu odzovejo s pozitivnim odgovorom, zmagovalec pa je tisti, ki vabi in s tem dirigira sestavljanje vlade. Torej, zamislimo si situacijo, da novi mandatar Janez Janša v koalicijo povabi tudi Demokrate, poleg skupne liste NSi, SLS in Fokus, in da bi v tem primeru koalicija imela povsem dovolj glasov za udobno večino. Če Eva Irgl zatrjuje identično kot Klakočar Zupančičeva, da ne vidi Janše kot bodočega premierja, kaj se torej zgodi? Morda to, da Demokrati odklonijo povabilo? Ali pa postavljajo pogoje? To je sicer njihova legitimna pravica. In morda je dobro, da so to povedali še pred volitvami. Predvsem zato, da bodo tisti, ki so bili v dilemi, koga podpreti na volitvah, katera opcija res prinaša spremembe. Ker najprej kritizirati vlado in nato s figo v žepu paktirati z istimi ljudmi za sestavo prihodnje vlade pač ni nekaj, kar bi bilo v interesu Slovenije.
Morda pa ima Eva Irgl – osebno jo poznam že kakih 25 let, torej iz časa študija teologije – vsaj v nečem prav. Točno ve, da v isti koaliciji ne bo mogla zajeti Janeza Janše ter Zorana Jankovića. Sedaj se samo postavlja vprašanje, komu od njiju bo dala prednost. Bilo bi prav, če bi Demokrati to povedali brez ovinkarjenja v teh desetih dnevih, kolikor jih še imamo do volitev. Čakamo.
