Piše: Lucija Kavčič
Na Koroškem se moramo vedno znova zavestno odločati za slovenščino, kar zaenkrat v Sloveniji še ni potrebno, je v intervjuju za Demokracijo povedala Marija Gruškovnjak, Prekmurka, ki že več desetletij živi na avstrijskem Koroškem ter deluje pri Krščanski kulturni zvezi.
DEMOKRACIJA: Večkrat ste poudarili, da ste Prekmurka, čeprav že desetletja živite na Koroškem. Kaj je človeka po vašem mnenju najbolj določa – kraj rojstva, jezik, družina ali vrednote?
Marija Gruškovnjak: Res je, sem čistokrvna Prekmurka, doma iz Slovenske krajíne, kot se je ta dežela na levem bregu Mure imenovala do konca prve svetovne vojne in je o njej »zapel« duhovnik, narodni buditelj in zagovornik slovenstva Jožef Klekl st.:
»Slovenska krajína, najlepša milina,
lübléna Ravenska, Gorička, Dolenska.
Ne poznam jas lepšga sveta,
vsa sladkost si mojga srca.
Slovenska krajína, mili moj dom,
pozabo te nigdar, nigdi ne bom.«
Skupek vsega – rojstni kraj, jezik, družina in vrednote, če imamo srečo in jih vsrkavamo od otroštva naprej – nas zaznamuje in je, o tem sem prepričana, kažipot vse življenje. Že na ravnicah Slovenske krajíne sem spoznavala življenje v večjezičnosti; nekoč je bila prekmurščina uradni jezik, v šoli je bila knjižna slovenščina, ob meji z Madžarsko, kjer živi madžarska manjšina, pa je prisotna dvojezičnost. Z vzhodnega obrobja sem prek obdobja v Ljubljani pristala na severnem obrobju.
Ali kdaj pogrešate Slovenijo oz. razmišljate o tem, kako bi bilo, če ne bi odšli? Ali je obe pokrajini mogoče primerjati med seboj?
Nikoli se nisem spraševala, kako bi bilo, če bi ostala v Sloveniji. Celovec je le »lučaj« oddaljen od meje, ki je zadnjih trideset let praktično ni, zato o pogrešanju Slovenije ne morem govoriti. Primerjava med Slovenijo in južno Koroško, kjer je tudi slovenski živelj, je skoraj nepotrebna, saj obe pokrajini mejita na alpski svet z gorami, griči in dolinami; a Slovenija se s Slovensko krajíno »zajeda« v Panonsko nižino. Morda je le majhna razlika: na Koroškem se moramo vedno znova zavestno odločati za slovenščino, kar zaenkrat v Sloveniji še ni potrebno.
Dejavni ste pri Krščanski kulturni zvezi. Kaj obsega vaše delo?
Moja prva študijska »ljubezen« sta bili etnologija in umetnostna zgodovina, a sem zabredla tudi v ekonomijo in poklicno pristala v banki. Tudi po prihodu v Celovec leta 1973 je bilo moje delovno mesto v banki, a v prostem času in ob koncih tedna sem bila vpeta v kulturno ustvarjanje pri Krščanski kulturni zvezi (KKZ) in aktivno tudi pri Mešanem pevskem zboru Jakob Petelin Gallus. S tem zborom smo obiskali rojake v Severni Ameriki (trikrat), v Argentini in celo v Avstraliji.
Na prelomu tisočletja se je začelo moje »tretje življenjsko obdobje«, milo rečeno: »nepokoj« in delo pri KKZ. Trenutno urejam še notni in društveni arhiv, saj je KKZ krovna organizacija več kot petdesetim slovenskim kulturnim društvom.
Na prelomu tisočletja se je začelo moje »tretje življenjsko obdobje«, milo rečeno »nepokoj«, in delo pri KKZ. Trenutno urejam še notni in društveni arhiv, saj je KKZ krovna organizacija več kot petdesetih slovenskih kulturnih društev.
Sodelovali ste pri številnih knjigah, zbornikih in spominskih projektih KKZ, omenili pa ste tudi, da ste veliko sodelovali z etnologinjo Marijo Makarovič. Prosim, povejte nekaj več o tem.
KKZ izdaja tudi notne zbirke, knjige o pomembnih osebnostih med koroškimi Slovenci in življenjske zgodbe v zbirki dvanajstih knjig Tako smo živeli. Te je urejala etnologinja Marija Makarovič, ki je bila zvesta sodelavka KKZ in s katero sva nekaj let skupaj ustvarjali. Nastale so monografije o duhovnikih in kulturnih garačih, kot jih imenujem sama, med koroškimi Slovenci, ob tem pa tudi knjigi o ljudskem zdravilstvu na Koroškem in o ročnem delu z naslovom Vezenine na Koroškem. Skupno ustvarjanje z Marijo Makarovič je bilo obdobje garanja, a tudi čudovitega ustvarjanja. Da še vedno urejam in pišem, je »kriva« prav ona, saj mi je nekoč, ko nisem bila prepričana o novi monografiji, rekla: »Zapomni si, kar je zapisano in natisnjeno, ostane, vse drugo lahko izgine!«
Srečala pa sem vas kot vodnico na romanju na Koroško. Ali to pogosto počnete?
Res je, srečali sva se, ko ste priromali na Koroško. Nisem vodnica, a Koroško dobro poznam. Imela sem srečo, da sem kot dijakinja spremljala strica Franceta Cigana, salezijanca in profesorja glasbe na Slovenski gimnaziji v Celovcu, ko je med poletnimi počitnicami po koroških vaseh snemal pevke in pevce. Peli so mu stare ljudske pesmi, ki jih je nato prirejal za svoje zbore na gimnaziji in za Gallusov zbor, ki ga je sam ustanovil. Tako mi je bilo dano, da sem dobro spoznala vse tri doline – Rož, Podjuno in Ziljo – ter se srečala z narečji teh dolin, ki so pravi odraz koroške duše. Prav takšna je tudi koroška ljudska pesem, ki s svojo mehkobo in harmonijo zveni včasih žalostno, otožno, a zna biti tudi vesela, vriskajoča.
Kako dobro romarji oziroma turisti po vaših izkušnjah poznajo Koroško?
V skupinah, ki prihajajo na Koroško in jih spremljam, so navadno farni romarji, ki vedo, kam prihajajo. Srečamo se v Vetrinju, na eni izmed postaj križevega pota Slovencev, ki so se maja 1945 znašli na Vetrinjskem polju. Na poti po Koroški skušam romarjem približati lepote zibelke slovenstva na Gosposvetskem polju z našo najstarejšo božjepotno cerkvijo pri Gospe Sveti. Toda slovenska beseda je pri Gospe Sveti izginila …
Romarji vedo, da v Podjuni, Rožu in v Ziljski dolini še živi slovenska beseda, »turistični romar« pa noče slišati o zibelki slovenstva. Doživela sem celo, da mi je nekoč eden od turistov rekel, naj ne govorim takih neumnosti. In sredi Ljubljane, na Tromostovju, mi je znanka zastavila vprašanje: »Ti, ali sploh še kaj na Koroškem govorijo slovensko?« In to se ni zgodilo, ko je bila meja še neprodušno zaprta, to je bilo lani!
Kako odprta je skupnost koroških Slovencev za priseljene Slovence? Ali se (lahko) vključijo v njihove organizacije?
Upam, da ne bom delala krivice tistim, ki so prišli iz Slovenije in se naselili na Koroškem. Na podeželju se po pripovedovanju društvenikov nekateri vključijo v kulturno in farno življenje, kar je gotovo obogatitev za oboje. Po drugi strani pa, na primer v Celovcu, kjer je izbira od vrtca prek ljudske šole do gimnazije v slovenščini, dajejo starši otroke v nemške izobraževalne ustanove.
Kakšna je prihodnost slovenstva na avstrijskem Koroškem, kot jo vi vidite?
Prihodnost slovenstva na avstrijskem Koroškem ni rožnata, a dokler bodo v družinah govorili slovensko, dokler bo naš pogovorni jezik slovenski – pa naj bo to knjižna slovenščina ali narečje – tako dolgo bomo ali bodo Slovenci na Koroškem ostali. Dvajseto stoletje je bilo, milo rečeno, prava smrtna kosa za slovenski živelj. Ponemčevalni stroj je zelo dobro deloval, a vsega ni uničil. Kot je povedal tržaški pisatelj Boris Pahor: »Zvestoba jeziku je nekaj svetega. To ni noben nacionalizem, imeti svoj jezik, svojo identiteto, svojo kulturo.« Naš jezik, naša pesem nas ohranjata. Pred leti je v Svečah v Rožu stricu Francetu star gospod, dober pevec, rekel: »Gospod, dokler bomo peli, bomo ostali.« Korošci še pojejo, torej bomo še ostali!
Večkrat ste omenili pritisk oblasti in spremljanje Udbe; zdelo se mi je, da ste bili ves čas zelo pogumni. Pa vas je bilo kdaj zares strah ali je bil močnejši občutek, da morate ostati zvesti svojim prepričanjem? Kaj bi današnjim mladim najteže razložili o življenju v tistem času?
Da ima Udba lovke povsod dobro razpredene, mi je bilo jasno, ko sem leta 1962 prišla v Ljubljano na Šubičevo gimnazijo. Kot v pozdrav me je eden izmed novih sošolcev potrepljal po rami in rekel: »Nikar ne misli, da ne vemo, čigava si …« Udba je delala! Povsod, kjer smo se mladi družili, so nas spremljali, pa naj je bil to študentski verouk pri frančiškanih na Tromostovju ali pozneje, ko smo leta 1966 ustanovili Akademski pevski zbor sv. Cecilije in prepevali pri študentski maši vsako nedeljo ob 11. uri. Še večji problem so imeli z nami ob srečanjih na teološki fakulteti, na tako imenovanih teoloških večerih, kjer se je vedno zbralo veliko mladih. V tistem času se gotovo nobeden izmed nas ni bal, saj nas je bilo veliko, za Udbo »malo preveč«. Hodili smo po svoji začrtani poti in čas je pokazal, da je bila ta pot prava.
Mladim razlagati o našem takratnem življenju je težka naloga. Brez razlage, enostavno včasih le kratek utrinek ali dva. Živimo namreč v drugih časih in že sama predstava, da so za Prešernovim spomenikom stali udbovci in nas opazovali ali popisovali, ko smo prihajali po stopnicah iz cerkve, je skoraj neverjetna. Kratko in jedrnato: Udba je imela probleme z nami, ne mi z njo!
Menite, da je slovenska družba dovolj predelala izkušnjo totalitarizma? Ali spremljate dogajanje v Sloveniji in kaj menite o dogajanju okoli dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja in Muzeja slovenske osamosvojitve?
Vsa leta zelo pozorno spremljam vse, kar se dogaja v Sloveniji. Bojim se, da slovenska družba izkušnje totalitarizma sploh ni predelala. Kot bi bile porezane veje ob steblu, korenine pa so ostale in zdaj se bohotijo mogočne krošnje – prišli so še hujši, nevarnejši nasledniki tistih, ki smo jih imeli možnost doživeti mi. Kako omalovaževalno se obnašajo do žrtev svojih predhodnikov, kako malo jim je mar za sorodnike teh žrtev! Prezirljivi pogledi marsikatere od poslank, ko govorijo o dnevu spomina na žrtve komunističnega nasilja, bi bili v veliko čast paznicam in mučiteljicam otrok na Petričku.
Slovenija je dobila pomemben film – Eksodus 1945: Naša kri. Najbrž ste ga videli; kakšno je vaše mnenje o njem?
Seveda sem si film ogledala. Zgodba mi je bila sicer znana, a videti vse to na platnu človeka znova pretrese. Bogu hvala za vse te neverjetno pogumne ljudi, ki so film ustvarili! Dr. Meršola sem spoznala leta 1974 v Clevelandu – tudi s klobukom, tako kot v filmu! O njem je Karel Mauser zapisal: »Za nas vse je bil leta 1945 primarij dr. Meršol na Vetrinjskem polju slovenski Mojzes. Bog mu je dal najti prave besede in moč, da je ganil tiste, ki so tedaj odločali o usodi beguncev.« Tudi spominsko ploščo v vetrinjski cerkvi si je zaslužil!
Kako gledate na današnjo Slovenijo v primerjavi s Slovenijo, ki ste jo poznali pred osamosvojitvijo? Kje vidite največ razlogov za optimizem in kje največ razlogov za skrb?
Ob tem vprašanju sem se spomnila besed Alojzija Ambrožiča, ki jih je namenil bralcem revije Ognjišče ob svojem imenovanju za kardinala leta 1998: »V Sloveniji se je Cerkev v tistih strašnih letih – in lahko jih imenujemo strašna, ker so taka tudi bila – silno dobro držala. Tu si Slovenci nimate in nimamo kaj očitati. Drugače pa je glede državljanske zavesti: v Slovencih je še preveč občutka, da obstajajo neki maziljenci, izbranci, ki imajo predpravico do oblasti. Tu se mi zdi, da bodo morali Slovenci, tako posamezniki kot skupnost, šele dozoreti v zavesti, da smo vsi enakopravni.« Na žalost ti maziljenci še vedno rovarijo, a za vrat jim na srečo dihajo mladi, ki se zavedajo svojega poslanstva in so poroštvo za boljšo, samozavestno Slovenijo, brez rdeče zvezde in Tita na Sabotinu!
Kaj pomeni biti dober Slovenec v 21. stoletju?
Biti in tudi ostati Slovenec v tem razburkanem času ni tako težka naloga, če ostanemo zvesti Cankarju in njegovim besedam: mati, domovina, Bog – in besedam blaženega Antona Martina Slomška: »Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.«
Kako se je oziroma ali se je položaj slovenske narodne skupnosti na Koroškem spremenil od vašega prihoda do danes? Kje danes vidite največje izzive za prihodnost koroških Slovencev?
Na Koroško sem prišla leta 1973. Leto prej so na dvojezičnem ozemlju padale table z dvojezičnimi napisi, tako da vzdušje ni bilo rožnato. Koroška Cerkev, krška škofija, je tisto jesen – leta 1972 – zaključila škofijsko sinodo in v preambuli dokumenta o sožitju je bil poudarek, da je vidna dvojezičnost obogatitev: »Dejstvo, da v škofiji Krka-Celovec že stoletja živijo Nemci in Slovenci, nam je dokaz mnogovrstnosti stvarstva in ga hvaležno sprejemamo kot nalogo kristjanov na Koroškem, da vodijo oba naroda k boljšemu razumevanju in tako k dejanskemu sodelovanju v duhu krščanske ljubezni do bližnjega.« Koroška Cerkev je bila prva, ki je s tem dokumentom podprla Slovence. Tudi na političnem parketu in v vsakdanu se je veliko spremenilo na bolje. A vedno znova se dogaja, da na ulici koga zmoti slovenska beseda in se obregne, češ da v Celovcu govorimo nemško. Gremo naprej, a priokus ostane!
Največji izzivi za prihodnost koroških Slovencev so slovensko govoreče družine. Ko bo slovenščina utihnila v domačem okolju, bo utihnila tudi na Koroškem.
Veliko ste se srečevali tudi s slovenskimi izseljenci, zlasti s tistimi, ki so morali bežati iz Slovenije po drugi svetovni vojni. Kako ste z njimi povezani? Kje so nastale te vezi in kako ste v življenju z njimi sodelovali?
Prva srečanja s slovenskimi izseljenci so bila na Kamnu v Podjuni, kjer je bila salezijanska skupnost. Tja so prihajali izseljenci iz Severne Amerike in Argentine, ker v Slovenijo niso smeli. Tam so se srečevali s svojimi sorodniki, ki so prišli iz Slovenije. Po tej poti sem tudi sama nekatere že takrat spoznala. Leta 1974 smo bili z Gallusovim zborom na koncertni turneji v ZDA in Kanadi. Takrat so res nastala prijateljstva, ki ostajajo, le na žalost se je že marsikdo za vedno poslovil. Tudi z Argentino sem povezana in z veliko tistimi, s katerimi smo se srečali nekoč v Buenos Airesu, se zdaj veselo srečujemo sredi Ljubljane. Napotek strica Franceta, da moramo prijateljstva negovati, sem vzela zares in tako ostajajo vezi tja daleč pod Južni križ in še naprej do Avstralije.
V življenju ste srečali številne izjemne osebnosti. Katere so na vas naredile največji vtis in zakaj?
Brskam po spominu: na prvem mestu je nekdanji mariborski pomožni škof Jožef Smej, velik modrec in ena sama zakladnica znanja. Kot kaplan v Murski Soboti je bil naš katehet. Znal nam je, šolarjem, na njemu lasten način približati skrivnosti vere in nas skušal voditi skozi takratne, skoraj nepremostljive čeri v življenje. Po dolgih letih sva se spet srečala leta 2001 v moji rojstni fari Črenšovci. Vesel je bil srečanja in še danes se moram nasmehniti ob njegovem navdušenju, da še vedno gučim po prekmursko. Če sem kdaj potrebovala kakšne podatke iz mariborske škofije, sem ga poklicala. Zame je bil »leksikon na dveh nogah«. Ni bilo vprašanja, da ne bi takoj odgovoril.
In tudi mimo dveh s frančiškanskega kora ne morem. To sta Tomaž Tozon, prvi zborovodja APZ sv. Cecilije, ki nam je skušal odpirati oči in srce za vse bogastvo naše duhovne pesmi, in Lojze Mav. Slednji mi je ostal v spominu kot tih, dobrosrčen, a vase zaprt človek, le včasih z rahlim, hudomušnim nasmehom in igrivim pogledom. Le kdo ne pozna pesmi Marija, mati moja … To je pesem, ki jo je zapisal in uglasbil Lojze Mav.
V pogovoru za Našo luč ste dejali, da ne znate črkovati besede »dolgčas«. Kaj vas danes najbolj razveseli v vsakdanjem življenju?
Moj vsakdan je razpet med jutranjimi ali večernimi pohodi do Vrbskega jezera ali Križne gore, srečanji in »delovnimi podvigi« v Mohorjevi hiši, pri Katoliški akciji ali na KKZ. Poseben občutek pa daje čas skupaj z otroki (od nečakinje in nečaka), ko ostaneš z mladimi mlad. Uživam v sproščenih trenutkih »z možgani na paši« in z ročnim delom v rokah!
Je kakšna zgodba iz vašega življenja, za katero vas še nihče ni vprašal, pa bi si jo želeli povedati?
Moje življenje je res precej ovinkasta cesta, pot iz Slovenske krajíne – iz rojstnih Črenšovcev in Murske Sobote – prek Ljubljane do Celovca, a ne najdem zgodbe, ki bi jo želela izpostaviti. Ostajam razpeta med Celovcem in Ljubljano …
Biografija
Marija Gruškovnjak se je rodila leta 1946 v Črenšovcih v Slovenski krajini v Prekmurju, kjer je tudi obiskovala osnovno šolo. Med letoma 1957 in 1962 se je šolala v Murski Soboti, nato pa je med letoma 1962 in 1973 v Ljubljani zaključila gimnazijo ter univerzitetni študij in se zaposlila v banki. Prelomnica je bil prvi september 1973, ko se je dokončno preselila v Celovec. Tam je do upokojitve delala v banki, v prostem času pa je bila aktivna na kulturnem področju, kjer deluje tudi zdaj, v času »nepokoja«, kot se rada pošali.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji, 6. avgusta 2026.)
