Piše: Nina Žoher
Zanemarjenje pomena hrane, surovin, energije, prevelika odvisnost od drugih, promocija prebujenih ideologij in množičnih nezakonitih migracij kot rešitve za demografsko katastrofo ter prikazovanje teh kot nekakšne kulturne obogatitve Evrope, so le nekateri primeri zdajšnjega vodenja evropskih politik.
Prižig kresov in pnevmatik, obmetavanje z jajci in raztresanje gnoja so konkretni primeri odražanja nezadovoljstva kmetov po Evropi, ki v zadnjem času opozarjajo, da je evropska kmetijska politika povsem zgrešena. Z zelenim dogovorom namreč ljudi, ki so zaslužni za to, da kakovostna hrana pride na naše krožnike, z najrazličnejšimi pritiski postavlja v slabši položaj do konkurentov zunaj EU, ki k nam uvažajo poceni hrano tudi na račun neupoštevanja strogih okoljskih standardov.
Čeprav se marsikomu zdi Bruselj daleč, tamkajšnje dogajanje pa nepomembno, je neizpodbitno dejstvo, pa če je to komu všeč ali ne, da v evropskem parlamentu sprejemajo zakone, ki še kako zadevajo tako velike kot tudi manjše države članice EU. Ker Slovenija ni nikakršna izjema, je seveda pomembno, kdo bo tisti, ki nas bo v samem središču Evrope zastopal. Ni zanemarljivo, da nam grozijo, da bomo jedli le umetno hrano, konec koncev pa je večina tega sklica evropskega parlamenta tudi uzakonila, da čez nekaj let ne bomo vozili avtomobilov na bencinski in dizelski pogon.
Volilna apatičnost bo pomenila zmago elit, ki jim ni mar za prihodnost Evrope.
Zaradi ekoludizma se nam tako obeta stanje, ko bodo avtomobili postali manj dostopni ljudem z nižjimi dohodki, zagotavljanje njihovega delovanja in s tem povezana praktičnost pa bo bistveno slabša, kot to velja zdaj. In to naj bi bil napredek, da na neki nepredvideni opravek ne moreš, ker polnjenje električnega avtomobila terja svoj čas? Prej je to padec kakovosti življenja, pa naj še tako vse skupaj obračamo. Da ne omenjamo nespametnosti, ko se na žive in mrtve promovira uporaba obnovljivih virov energije, kot je nameščanje sončnih panelov, čeprav je jasno, da bodo potrebe po energiji v prihodnosti večje. Pod pretvezo reševanja Zemlje pa bruseljske elite zelo rade pozabljajo, da obnovljivi viri energije prav tako prinašajo okoljske probleme.
Nedavne besede vodilne kandidatke Zelenih v evropskem parlamentu Terry Reintke, da se bodo v prihodnjem evropskem zakonodajnem obdobju zavzemali za dodatne naložbe v zeleni prehod, zlasti v infrastrukturo in zeleno preobrazbo podjetij, so svarilo, da zelenemu realizmu še dolgo ne bo mesta v evropski politiki, če ne pride do poštene prevetritve v evropskem parlamentu. Širjenje zelene revščine in zastrupljanje možganov s prebujenskimi ideologijami, ki gredo v smer uničevanje kulture in tradicije narodov, pa lahko preprečimo samo državljani EU. Volilna apatičnost bo nedvomno pomenila zmago elit, ki jim ni mar za prihodnost Evrope.
