Piše: dr. Milan Zver
Vladimir Putin je vsekakor vešč urejanja stvari, bolj kot nekateri bolj izpostavljeni evropski ali svetovni politiki, ki izrečejo včasih kakšno času in prostoru neprimerno besedo ali izjavo. Generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg je, na primer, v svojih izjavah prižgal Putinu celo zeleno luč za njegov nov “podvig”. Vsaj upam, da izjava, da v primeru agresije Rusije na Ukrajino Nato ne bo reagiral, ni posledica globokega strateškega premisleka.
Ozrimo se nekoliko nazaj, da bi morda uvideli, kaj nas lahko doleti jutri. Leta 2008 so bile letne olimpijske igre v Pekingu, kjer je med drugim mrgolelo visokih predstavnikov držav vsega sveta. Pika na i je bila veličastna uvertura v igre, ki jo bo težko preseči. Kitajci pač zmorejo, zlepa ali zgrda, za tovrstne dogodke mobilizirati vse potrebne potenciale, da se zgodi uspešna zgodba. Toda za koga, za ljudi, ali zgolj za oblast, ki igre zlorablja za dviganje svoje legitimnosti? Mejo je glede tega težko vzpostaviti.
V zvezi s tem naj omenim naslednjo priliko. Ko sem bil v prvi polovici 2008 predsednik Sveta EU za izobraževanje, šport in mladino, so me po eni izmed ministrskih sej novinarji nenadoma vprašali za moje stališče z zvezi z idejo nekaterih britanskih poslancev o bojkotu olimpijskih iger. Presenečen nad predlogom sem izjavil, da je šport sredstvo dialoga med narodi in da kljub neprimernim potezam kitajskih oblasti v Tibetu igre morajo ostati, in sicer za dobro kitajskega prebivalstva, ne oblasti. Moj “ne” bojkotu je dva dni kasneje ponovil Svet zunanjih ministov EU, naposled pa še Dalajlama. Kljub temu sem o tem veliko premišljeval. Prišel sem do zaključka, da bojkot olimpijskih iger, ki je bil zlorabljen v času hladne vojne, ne sodi v čas, ki ga živimo. Države imajo nenazadnje ogromno priložnosti, da svoje probleme rešujejo na druge načine. Tudi predlog o t.i. diplomatskem bojkotu letošnjih iger mi ni bil všeč, čeprav je to nekaj povsem drugega kot bojkot športnikov. Skratka, olimpijske igre morajo ostati čim manj okrnjene s strani držav, vlad ali politike.
A olimpijski spektakel se lahko izrabi še na veliko bolj trd način. Tega pozna Vladimir Putin.
Skočimo spet v leto 2008. Ves svet je bil osredotočen na letno olimpijado. Rusija pa je izkoristila trenutek in napadla Gruzijo. Šlo je za spopad med Gruzijo na eni strani in Rusijo, ter dvema separatističnima deloma Gruzije, Južno Osetijo in Abhazijo na drugi. Gruzija je hotela pokoriti obe republiki v svoji sestavi, a so se kmalu vmešali Rusi in v nekaj dneh premagali slabo opremljeno gruzijsko vojsko. Rusi so najprej “osvobodili” Osetijo in Abhazijo, nato pa so nadaljevali ofenzivo na preostali del Gruzije. Šele zaradi pritiska Nata in EU se je vojna končala. Izzid: Južna Osetija in Abhazija nikoli več ne bosta del matične Gruzije, ki je s tem zamrznjenim konfliktom postala praktično invalidna država. Putin je spretno izkoristil olimpijske igre in ob nepripravljenem zahodu slavil prepričljiv triumf, ne le vojaški.
Piše se februar 2022! Spet smo pred olimpijskimi igrami, tokrat zimskimi in spet potekajo v Pekingu oziroma njegovi okolici. In spet so “potrebe” Putina, da “uredi” soseščino, močno opažene. Tokratna vojna je bolj predvidljiva, kot tista pred domala 14 leti. O njej govorijo kot “gotovo dejstvo” skorajda vsi, razen Rusov, ki pa po drugi strani ne izgubljajo priložnosti, da ne bi dokazali njene neizogibnosti.
Tokratna žrtev je Ukrajina, ta nesrečna država, ki bi verjetno, če bi jo pravi čas sprejeli v Nato, lahko mirno živela svoje življenje. Že v okviru sovjetske vladavine je pretrpela ogromno, vključno s stalinističnim genocidom. Sedaj, ko je formalno neodvisna država, pa ji tega ne dovolijo. O tem, ali naj imajo evro-atlanstko perspektivo, ne morejo odločati sami, saj jim “veliki brat” tega ne dopusti. Zahod pa – razen besed – ne stori nič konkretnega.
Putin spretno izkorišča novo nastale razmere sebi v prid, zlasti umik ZDA iz Evrope in Bližnjega in Srednjega vzhoda. ZDA se strateško preusmerjajo na azijsko-pacifiško območje, ki postaja središče svetovnega dogajanja. Kljub temu, da Nato ohranja varnostni dežnik nad članicami – ne pa tudi nad strateškimi interesnimi območji, kar Ukrajina vsekakor je – varnostna situacija v Vzhodni Evropi že dolgo ni bila tako slaba. A nekaj je gotovo: kot špricar hladen preračunljivec Vladimir Putin se ne bo zadovoljil le s sedmini odstotki ukrajinskega ozemlja, ki ga de facto že sedaj obvladuje. Predsednik ZDA Joe Biden to zagotovo ve, zato so njegova pogajanja s Putinom en sam “blef”: Putinu sicer žuga z administrativnimi sankcijami, obenem pa mu dopušča ustvarjati novo mednarodno dominacijo, ki celo bistveno presega okvire nekdanje Sovjetske zveze.
Zato, dragi bralci, z nelagodjem pričakujem začetek tokratnih zimskih olimpijskih iger v Pekingu …
Dr. Milan Zver je Evropski poslanec in član SDS.
