Piše: dr. Stane Granda
Volitve se nezadržno bližajo. Politični poraz levice na zadnjem referendumu o zastrupljanju družbeno »nekoristnih« in »nezaželenih«, »nepotrebnih«, na bližnjo smrt obsojenih ljudi, vse bolj razkriva svoj prvotni namen.
Naj se sliši še tako absurdno, gre za isto logiko, po kateri so poslali neposredno po II. svetovni vojni na oni svet okoli 20.000 Slovencev. Niso zaslužili osvoboditve, blagodati komunistične družbene ureditve, kjer naj bi ljudje živeli v skladu s potrebami, ne z delom. Še manj s premoženjem. Če bi ostali živi, bi komunistični raj samo bremenili. Ista filozofija kot pri nacistih, ki so hoteli očistiti raso. Takrat so skrivali morišča in grobove. Sedaj hočejo prikriti pravi vzrok smrti. Da ne bi bilo dokazov, da mori oblast, ki je določila način in morilce. Takrat so se sklicevali na kolaboracijo, sedaj se hočejo na levičarsko komunistični humanizem. Socializem s človeškim (zločinskim) obrazom. V njegovem imenu so hoteli zdravnike spremeniti v množične morilce. Tragično je, da so nekateri zdravniki bili pripravljeni v to privoliti. Tudi oni, ki se je ponujal za varuha človekovih pravic, ki so ga polna usta skrbi za dementne in podobne. No, tudi dr. Mengele je bil zdravnik in pri svojem delu se je skliceval na potrebe in interese medicine kot človečnosti.
Volitve se nezadržno bližajo! Levica kot obsedena išče mobilizacijsko osebo in geslo, ki bi nadomestilo antijanšizem. Njihovo pojmovanje demokracije je revanšizem. Očitno jih moti Golobova odkrita socialna in mogoče še kakšna patologija. Takšne družbene greznice, ki jo je ustvarila ta vlada, ni bilo niti ob propadu komunizma. Ne v Jugoslaviji ne kateri drugi komunistični državi. Mogoče je bilo slovenskemu stanju še najbolj blizu ono v Romuniji, kjer je dejansko vladala akademikinja prof. dr. Elena Ceaușescu. Tudi pri nas imamo njej sorodno vplivnico, ki se na vse razume in je pripravljena o vsem odločati. Rešitev navidezne mobilizacijsko-politične zadrege jim ponuja bolestni antikatoličan dddr etc., etc. Pleterski, patriarh staroverstva in stvaritelj novega poganstva, ki zlorablja očetovo tragedijo. Domišlja si, da pozna resnično krščanstvo, in nam očita njegovo pomanjkanje. Kot bi gluhonemi učil solopetje!
Samo vprašanje časa je, kdaj se bo ponujanje moritve bolnih in nemočnih očitno zlilo z zagovorom povojnih pobojev. Obračunavanje z ljudmi, ki so vključeni v njihovo izkopavanje, že poteka. Kontinuiteta povojnega zločinstva in ponujanje novega »humanističnega« kot dela komunistične »usmiljenosti«, postaja prepoznavna iz vesolja. Zato je tudi izbor katoličanov kot novih/starih/ krivcev, ki jih že rojstvo oziroma krst po teoriji Ajdovskega Gradca zaznamuje z narodnim izdajstvom, samoumeven. Po vojni so doživljali genocid, ker so nasprotovali revoluciji, sedaj bi obračunavali z njimi, ker nasprotujejo novi/stari kulturi množične smrti/umorov. Personalna in ideološka zveza med povojnimi umori in novo morijo nemočnih je namreč na dlani. Glede na razmeroma skromno, čeprav nedvoumno zmago nad zagovorniki zastrupljanja bolnih in nemočnih, je v Sloveniji potrebno stalno družbeno gibanje za zavarovanje svetosti življenja. Ne samo Katoliška cerkev, ki mora nositi kazen za poraz morilskega referenduma, vse verske skupnosti in vse moralne osebnosti so dolžne pri tem sodelovati. To je pravi ekumenizem, humanizem, človekoljubje …
Volitve se nezadržno bližajo! Obsedenec z antijanšizmom in njegov duhovni ter politični oče Milan Kučan ga hoče povezati z antikatolištvom, ker mu je to eno in isto. Cerkev ni začetnik boja za samostojno Slovenijo, dala pa mu je za zmago potrebno množičnost! Nikoli ji ni odpustil trajne izgube prestola. Dnevno dokazuje, kako se od njega ne more ločiti in vlada s pomočjo nekakšnega CK, v katerem je še Janković in njima podobni. Angažira vse svoje sile. Zlasti in predvsem protiustavne, kar je tipično za pravega komunista – borca za osebno oblast, ne oblast delavskega razreda.
Ob častiti obletnici referenduma za slovensko osamosvojitev je skrajni čas za sklep, da jo vrnemo v kolesje in smer prvotnega cilja in namena.
