Piše: Keith Miles
Sprašujem se, koliko ljudi je slišalo za Pournellov železni zakon birokracije.
Ta ponazarja, kakšen je odnos javnih uslužbencev ali administratorjev do tistih, ki jih plačujejo. Ali jih obravnavajo kot svoje dobrotnike ali služabnike?
Pournelle je te administratorje razdelil v dve skupini.
V prvo skupino uvršča »tiste, ki so predani ciljem organizacije«. To bi bili v političnem sistemu politiki, ki so jih volivci izvolili na podlagi tega, kar predlagajo. Ali pa v športni organizaciji tisti, ki želijo nastopati in osvajati medalje. Ali v trgovskem podjetju tisti, ki želijo imeti izdelke ali storitve, ki ugajajo in zadovoljujejo njihove stranke.
V drugo skupino pa uvršča tiste, ki so predani sami organizaciji. Zanje je organizacija pred glasovi, športniki ali strankami. Pournelle pravi, da so to predvsem administratorji v izobraževalnem sistemu, sindikalni funkcionarji in osebje centrale, glavnega sedeža organizacije.
Železni zakon pravi, da bo druga skupina v vsakem primeru pridobila in obdržala nadzor nad organizacijo. Pisala bo pravila in nadzirala napredovanja v organizaciji.
Jerry Eugene Pournelle je bil ameriški znanstvenik na področju operacijskih raziskav in raziskav človeških dejavnikov in je imel ogromno izkušenj. Vsi osebno poznamo pojav iz svojih izkušenj, ko uradnik, s katerim imamo opravka v kateri koli organizaciji, pa naj bo to lokalna vlada, centralna vlada, banka, trgovina ali storitvena organizacija, jasno ustreza »železnemu zakonu«. To se pogosto zgodi, ko se pritožujete ali potrebujete pomoč, ker česa ne razumete. Zdi se, da se je tudi ta pojav povečal po pojavu telefonskih odzivnikov. Sistem včasih težko prepozna, da ste človek.
To vedenje je bilo seveda veliko hujše v komunističnih gospodarstvih, kjer so državljani dejansko postali uslužbenci države namesto obratno. Vendar to vidimo tudi v vsaki državi, kjer država postane prevelika in si neposredno prilasti preveč bogastva države. Prav tako nenehno in pretirano sprejema predpise, ki zmanjšujejo svobodo državljanov in krepijo moč birokratov. Zaradi tega je birokracija ne samo pomembnejša in močnejša, temveč posledično tudi bolj arogantna.
To vedenje vidimo tudi v mednarodnih organizacijah, kot je EU, ki je še posebej dober primer, ker ima tako imenovani demokratični primanjkljaj, ker je izvršilna oblast pod omejenim nadzorom izvoljenih politikov. Evropsko sodišče za človekove pravice je drug primer, prav tako Evropsko sodišče.
Nemalokrat je najslabši učinek tega vidika novega totalitarizma v tem, da državne organizacije pogosto niso zelo učinkovite in da je ob napakah, kot se pogosto zgodi, težko dobiti popravo, kaj šele odškodnino. Vsaka zasebna komercialna organizacija, ki bi naredila nekaj napak, kakršne delajo vlade, bi kmalu propadla.
Edina rešitev za problem birokratske prevlade in neučinkovitosti je vrnitev čim več dejavnosti na prosti trg. Revolucijo na tem področju, ki so jo kopirale tudi mnoge druge države, je vodila Margaret Thatcher v 80. in 90. letih dvajsetega stoletja, kar je prineslo nepopisne izboljšave v učinkovitosti, ceni in zadovoljstvu potrošnikov. Večina področij je bila zelo uspešna, vendar ne vsa. Najmanj uspešna so bila področja reguliranih zasebnih monopolov, to so tista, ki so najbolj prizadeta zaradi učinkov Pournellovega zakona.
Odgovor mora biti, kot je bil vedno, da se na prvo mesto postavi interes stranke ali državljana, ne pa birokrata in njegove organizacije.
