Vlada Roberta Goloba želi Katoliško cerkev obdavčiti bolj, kot je bila v socialistični Jugoslaviji

Piše: Lea Kalc Furlanič

Katoliška cerkev se je zaradi napovedane dodatne obdavčitve njenih nepremičnin znašla v precej nelagodnem položaju. Država bi namreč zakonodajo tako spremenila, da bi župnije morale občinam plačevati tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za objekte v bogoslužni rabi, iz česar so bile doslej izvzete. Pritožbe župnij so že na mizah odgovornih ministrstev.

Zadeva je precej zapletena in traja že več let, a kot kaže, tokratna politična oblast želi spremeniti davčno zakonodajo tako, da bi z uvedbo plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) tudi za objekte, ki so namenjeni bogoslužju, dodatno obdavčila Katoliško cerkev na Slovenskem. Posebej bi to bil velik finančni zalogaj za župnije, kjer bogoslužja opravljajo v več cerkvah, na primer v Piranu. Ker župnije živijo od podpore vernikov, bi ta dodatni strošek v največji meri bremenil prav slednje. Da se zdajšnja politična oblast s spremembo davčne zakonodaje ne šali, kaže tudi njen, sicer (za zdaj) neuradni pritisk na slovensko katoliško versko skupnost.

Portal Blagovest.si je letos maja denimo opozoril: »Glede na vložitev zahteve za razpis posvetovalnega referenduma o RTV-prispevku – to zahtevo je v parlamentarno proceduro vložila SDS – so aktivisti tranzicijske levice na družbenih omrežjih že začeli s protiudarci, češ da bodo zahtevali razpis referenduma o obdavčitvi Katoliške cerkve in o morebitni uvedbi cerkvenega davka po vzoru Avstrije in Nemčije. Kot je znano, se pripadnost določeni verski skupnosti v teh državah izkazuje tudi z davkom, ki ga pobira država. Državljan lahko neha plačevati davek, če iz verske skupnosti izstopi in ne pripada nobeni verski skupnosti. Iz davka se financirajo izdatki verske skupnosti, ki ji pripada. Zanimivo je sicer, da uporabljajo levičarji uvedbo cerkvenega davka kot nekakšen dokaz ‘ljudskega štetja’ katoličanov v Sloveniji, saj naj bi se po njihovih predvidevanjih celo večina katoličanov odrekla članstvu v Cerkvi. Proticerkveni populizem pa je v Sloveniji očitno vedno dobro sprejet.«

Kako je obdavčena Katoliška cerkev
Kakor pojasnjujejo pri Slovenski škofovski konferenci, so vse nepremičnine v lasti Katoliške cerkve v Sloveniji obdavčene po veljavni zakonodaji, kar pomeni, da so obdavčene vse, razen objektov za bogoslužno rabo. Cerkvene ustanove (škofije, župnije) kot pravne osebe zasebnega prava plačujejo naslednje davke in prispevke: davek od vseh stavbnih zemljišč, razen za cerkve; davek od dohodkov pravnih oseb za pridobitne prihodke (prodaje, najemnine, obresti …), izvzeti so darovi in drugi nepridobitni prihodki; davek ob prodaje nepremičnin; prispevek za vzdrževanje gozdnih cest (lastniki gozdov); obvezno članarino za članstvo v Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije (lastniki zemljišč) in 20-odstotni DDV pri nakupih opreme, obnovi nepremičnin, tudi cerkva, itd., ker cerkvene ustanove niso zavezanke za DDV, plačanega DDV ne dobijo povrnjenega. Po zakonu o davku na promet nepremičnin je Katoliška cerkev zavezanka za davek na promet nepremičnin, še več, zavezanka je celo, če razpolaga z nepremičninami, ki imajo status kulturnega spomenika.

V socializmu brez plačila NUSZ, v (S/s)vobodi pa …
Osnova, na podlagi katere so bile župnije izvzete pri plačevanju NUSZ, je sicer zakonodaja iz časa prejšnjega, socialističnega sistema. Zakon o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 namreč nedvoumno določa, da se nadomestila ne plačuje za stavbe, ki jih uporabljajo verske skupnosti za svojo versko dejavnost.

Kot poroča Družina, je zakon iz leta 1984 vmes sicer nehal veljati, a so ostale v veljavi določbe VI. poglavja o NUSZ, ki pravijo, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ne plačuje za stavbe verskih skupnosti, ki jih te uporabljajo za versko dejavnost. Nadomestila se ne plačuje niti za objekte tujih držav, ki jih uporabljajo tuja diplomatska in konzularna predstavništva ali v njih stanuje njihovo osebje, pa tudi ne za objekte mednarodnih in meddržavnih organizacij, ki jih uporabljajo te organizacije ali v njih stanuje njihovo osebje.

Do obrata pa je prišlo zaradi dveh odločb ustavnega sodišča (US) leta 2004 in 2020. Pomembna je zlasti druga, na podlagi katere je ministrstvo za okolje in prostor izdalo sistemska priporočila občinam, naj verskih objektov pri plačilu nadomestila ne izvzema več. Odločba ustavnega sodišča se naslanja na 218. člen Zakona o graditvi objektov, vendar tudi ta zakon od leta 2018 ne velja več.

Zdi se, da je srž težave v nejasnosti zakonodaje, ki se je v zadnjih dvajsetih letih večkrat spremenila. Interpretacije, kakšna je ta čas veljavna zakonodaja oz. katere določbe so v veljavi, so različne, ocenjujejo na spletni strani Domovina.je. Pozivu ministrstva sta prvi sledili občini Postojna in Ilirska Bistrica. Župnijam sta tako že odmerili plačilo nadomestila, in sicer v znesku več tisoč evrov, nam pojasnijo v koprski škofiji. Župniji sta se pritožili, pritožbe so zdaj na mizi ministrstva za finance. Sicer na škofiji natančnih podatkov o morebitnih pritožbah še drugih župnij nimajo, ker mnoge župnije to vprašanje rešujejo samostojno. Tiskovni predstavnik koprske škofije mag. Božo Rustja na vprašanje, kakšno je njihovo stališče glede odmerjanja NUSZ za cerkve in kako, menijo, bi moralo biti to področje urejeno, pojasnjuje: »Ustavno sodišče je leta 2014 sprejelo sodbo, iz katere izhaja, da ostaja v veljavi VI. poglavje zakona o stavbnih zemljiščih. Ta cerkve uvršča med izjeme od plačila NUSZ. Sodba US iz leta 2020, na katero se sklicujejo občine, ki so začele zaračunavati plačilo NUSZ za cerkve, se navezuje na zakon, ki je nehal veljati 1. 6. 2018. Sprašujemo se, kako je mogoče, da se za leto 2020 ali 2021 zaračuna NUSZ na podlagi zakona, ki od leta 2018 ne velja več?!«

Kakšne stroške bodo imele (oz. že imajo) župnije s plačilom NUSZ, ki so ga bile celo v totalitarni socialistični Jugoslaviji oproščene? O tem, kako se določi višina NUSZ, na spletni strani Finančne uprave RS piše: »Pri določitvi višine nadomestila se upošteva namembnost stavbnega zemljišča (gospodarski namen, poslovni namen, stanovanjski namen itd.), lega oz. območje (ožje mestno središče, mestno obrobje ipd.) in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno infrastrukturo ter možnosti priključitve na komunalno infrastrukturo.«

Za ilustracijo: dve postojnski župniji, Studeno in Postojna, sta občini v dveh letih plačali že slabih 3400 evrov, v občinsko blagajno Ilirske Bistrice pa se je iz tega naslova samo letos steklo približno 3000 evrov. Župnik v Ilirski Bistrici Stanko Fajdiga pravi, da gre ves denar iz žepov vernikov in da bi sredstva sicer porabili za druge župnijske potrebe in za Karitas. »Želim si, da se k temu vprašanju pristopi tudi v dogovarjanju med Cerkvijo in državo oz. med verskimi skupnostmi in državo. In to že v pripravi novega zakona, ki bo moral biti precej bolj jasen, kot so obstoječi na tem področju,« pa je za Družino dejal postojnski župnik mag. Jožef Koren.

V Sloveniji je 2901 cerkva, kapel in znamenj. Po stanju registra ministrstva za kulturo o vpisani sakralni kulturni dediščini iz januarja 2009 je v Sloveniji 6157 sakralnih enot (tukaj so poleg cerkva in kapel šteta še različna zidana znamenja in križi). To predstavlja približno 80 odstotkov celotne kulturne dediščine v Sloveniji, ki pa ne služi le za potrebe verske skupnosti, ampak kot kulturna dediščina predstavlja pomemben del turistične ponudbe. Torej jo lokalne skupnosti vključujejo na svoje turistične zemljevide, za njeno obnovo pa namenijo bore malo denarja. Večino stroškov obnov sakralnih objektov župnije zberejo z donacijami vernikov. Zato bi jim denar, ki ga bodo morale dajati za NUSZ, še kako prav prišel.

»Strinjamo se s tezo, da je to velik strošek, ki bi ga sicer lahko vložili v obnovo cerkva, ki so tudi del lokalne kulturne dediščine in ne prinašajo nobenega dobička, ampak sta njihova obnova in vzdrževanje zelo draga. To vprašanje in še mnoga druga vprašanja posebnosti verskih skupnosti bi se lahko uredila s sporazumi med državo in verskimi skupnostmi v primeru Katoliške cerkve z mednarodnim sporazumom,« menijo v Škofiji Koper.

Sicer pa, kot pojasnjujejo, so darovi vernikov glavni prihodek škofije. Približno deset odstotkov prihodkov na letni ravni pa predstavljajo prihodki iz dividend, obresti, najemnin. Boštjan Prevc iz tiskovnega urada Nadškofije Ljubljana dodaja: »Glede plačevanja NUSZ za pastoralne prostore in cerkve, ki so večinoma razglašeni spomeniki kulturne dediščine državnega oz. lokalnega pomena, menimo, da bi s tem šlo za dodatno in diskriminatorno obremenitev teh stavb, na katere smo ponosni tako verni kot neverni ter jih občudujejo turisti, njihovo vzdrževanje pa je večinoma na plečih župnikov in vernikov. Pri njihovih obnovah že tako plačujemo višji DDV kot zasebne fizične osebe, ne prinašajo pa nam nobenega dobička.«

Članek je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji.