Piše: Sara Kovač (Nova24tv)
“Digitalizacija taksi prevozov prinaša boljše storitve in manj žalostnih zgodb. V Sloveniji imamo preveč monopolov in zasebnih vrtičkov, zaradi katerih izgubljamo vsi!” se je na navedbe sindikata in civilnodružbenih organizacij v skupni izjavi članom odbora DZ za infrastrukturo, okolje in prostor, odzval obrambni minister in predsednik NSi Matej Tonin. Po poročanju osrednjega časnika, naj bi sindikat in že omenjene organizacije, danes pozvale k zavrnitvi “predloga novele zakona o prevozih v cestnem prometu, ki prinaša podlago za delovanje platform za prevoze, kot je Uber. Prepričani so, da predlog ščiti interese kapitala, ne ljudi.” Kakšno je dejansko stanje taksi prevozništva in kako “običajne” taksiste, ki ne pripadajo “taksi mafiji”, varuje sam sindikat, nam je v srce parajoči zgodbi, razkrila poslanka NSi Tadeja Šuštar, ki je sama delala kot taksistka. Mimogrede, to je prav tisti sindikat predsednika in spornega biznismena Dejana Jefima, ki je v javnosti najbolj zaslovel po svoji agresivnih, nekontroliranih izpadih in po tem, da je javno lagal, da je diplomiral.
Poslanka NSi Tadeja Šuštar, je svojo pretresljivo pripoved pričela sledeče: “Naj povem svojo izkušnjo, glede delovnih pogojev v taksiju, da boste vsi vedeli, kako se bo z uvedbo prevozov preko uvedbe platform kršilo delovne pogoje. V taksiju sem se sama zaposlila 27. septembra 2017 in sem bila tam zaposlena do 1. septembra 2018, kar pomeni, da področje prevozov s taksijem, poznam precej dobro.” Pogodbo je podpisala za nedoločen čas, za normalen delovni čas – 40 ur na teden. V tem času, ko je bila tam zaposlena, je delala pet dni na teden, po 12 ur na dan, od 6 ure zjutraj, do 18 ure zvečer. To je bilo tako preko tedna, kot tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih. Občasno so delali tudi dlje časa, denimo za Novo leto, ko je bilo povpraševanje veliko pa so delali tudi več kot 12 ur.
“Edina izjema, za katero sem se dogovorila, v času svojega delovnega časa, je bilo v mesecu maju oziroma juniju, ko smo imeli volilno kampanjo za Državni zbor, da sem poleg svojega dela lahko delala še kampanjo. V taksiju smo delali ves čas, od jutra do večera. Nismo imeli pol ure časa za kosilo, odmor, za kavo, malico.” Poleg tega so od njih pričakovali, da avtomobile perejo vsaj dan oziroma vsak drugi dan, česar pa niso smeli početi v delovnem času, v sklopu 12 ur, ampak so jih morali prati prej, pred 6 uro zjutraj oziroma po 18 uri zvečer. Sama sicer ni nikdar vozila ponoči, ampak preko dneva, tako da je prala po delovnem času. Tisti, ki so delali ponoči pa so morali avto prati podnevi. Njihova plača je bila 25 odstotkov od zaslužka. Pozneje, ko je prišlo do številnih pritožb pa so jim plačo dvignili na 30 odstotkov od prometa.
“Kar je pomenilo, da če smo vzeli dopust, smo bili zato še kaznovani, ker takrat nismo delali. Nismo imeli prometa in smo dobili nižjo plačo. Plačanih nismo imeli niti nadur, nismo dobili regresa oziroma je bil ta regres prikazan vsak mesec sproti, kar je zneslo več od minimalne plače.” Tako niso mogli reči, da jim niso dali regresa, ker so ga prejeli vsak mesec, kar je znašalo nekaj več od minimalne plače. Februarja oziroma marca 2018 so se organizirali in se odločili (še vedno ima 18 kontaktov od bivših sodelavcev), da zahtevajo normalne delovne pogoje sindikata. “V tistem času, ni bilo nikjer sindikata taksistov. Dvakrat ali trikrat sem se srečala s sindikatom avtoprevoznikov.” Z njim pa prav tako niso prišli na skupni imenovalec, ker so vsi zahtevali, da se včlanijo v sindikat in pri njih odprejo trajnike in jim mesečno plačujejo članarino, česar pa pri svojih nizkih plačah (2,5 eur/uro), nikomur ni bilo v interesu.
“Zakaj bi poleg svojih nizkih plač, plačevali še sindikatu, ki tako ali tako ni pokazal velikega interesa, da nas zastopajo. Sama sem po obisku sindikatov, opustila sindikalno dejavnost ter še naprej iskala drugo službo. V pa je sodelavec odšel na direktorat, na delovno inšpekcijo, kjer pa so mu dejali, da se oni s tem ne bodo ukvarjali, in da naj gre direktno na policijo.” Vsaj v ljubljanski taksi službi, so razmere res katastrofalne. Njim, ki so bili “navadni taksisti”, je bilo prepovedano stati na nekaterih najbolj donosnih mestih v Ljubljani, na primer na glavni postaji, pred UKC Ljubljana in pred hotelom Union ter pred Državnim zborom na Šubičevi ulici. “Tista mesta so bila rezervirana za t. i. “taksi mafijo”. Sama sem doživela, da sem neko jutro, zjutraj ob 6 uri, čakala na prepovedanem mestu UKC Ljubljana in se je k meni v taksi usedla medicinska sestra z nočne izmene. Do mene je pristopil drug taksist in mi stranko dobesedno zvlekel iz avta. Odprl je vrata in jo pričel za roko vleči ven.”
To je počel zato, ker naj bi bila tista stranka po njegovem prepričanju, njegova. Pričel je groziti Šuštarjevi. Tedaj je stranko sicer odpeljala naprej, izkušnja pa je bila zelo neprijetna. “Zato kot bivša taksistka popolnoma podpiram ta zakon, ker prinaša preglednost in iz dobrih izkušenj iz tujine vem: prevoze s platformo sem uporabljala v Varšavi in v Bruslju, zato vem, da je sistem dober, pregleden, brez nepotrebnih stroškov in zelo predvidljiv tudi s strani izvajalca prevozov.” Stranka ve, kdo jo bo peljal, po kateri poti, s katerim avtomobilom jo bo peljal in kakšna bo končna cena prevoza. Poleg tega pa bo ta zakon prisilil aktualne taksiste, da spremenijo svoj odnos do strank, svojega dela in bo zaradi konkurence, ki se bo pojavila na trgu, izboljšal svojo ponudbo. Večina taksi prevoznikov že tako ali tako dela preko svojih sp-jev. “Večina ni tako zaposlenih, kot sem bila sama in četudi so, jim to ne pomaga. Zato ne vidim kje je problem. Iz muhe delate slona.”
In kakšen je pozitiven doprinos “mafijoza” Jefima, sicer slovitega borca proti Uberju, v tej šokantni zgodbi?
Menedžer Dejan Jefim, znan kot vodja “taksi lobija” in velik borec proti konkurenci, kot je Uber, se je nedavno zlomil pod pritiski medijev in vprašanj uporabnikov družbenih omrežij ter sam “zažvižgal” o sebi, da ni diplomiral: “A to je vse kar ste našli? Ne, nisem diplomiral, sem pa končal vse tri letnike. Potem sem se samozaposlil in sem na “svojem””. Ob tem lahko na hitro obnovimo, kdo je Jefim in s čim se je v življenju proslavil. Kot že rečeno, gre za poslovneža, ki na slovenskem trgu vzdržuje monopol pri prodaji informacijskih izdelkov podjetja Net-Informatika taksi službam in taksistom, svoje “lovke” pa spretno razprostira tudi na tuje, zlasti v Srbijo. Obenem je tudi vodja sindikata taksistov, s čimer “humanitarno” dejavnost združuje z pridobitno. Slovi tudi kot precej agresivna oseba, ki se v javnosti s svojimi eksplozivnimi izpadi le stežka zadržuje. In kot sedaj vidimo iz izpovedi Šuštarjeve, ima tudi nikakršen doprinos k zaščiti pravic “običajnih” taksistov. Privilegijev so deležni le člani “taksi mafije”.
