Piše: Jože Biščak
Bistvo se, kakopak, skriva v drobnem tisku. Tam je tiho priznanje, da je vladna primerjava cen osnovnih živil metodološko neustrezna, nestrokovna, nepotrebna in zgolj populistična poteza ekipe na Gregorčičevi ulici 20.
Takole je zapisano: »Tako izvajalec kot naročnik zato ne prevzemata odgovornosti za morebitno škodo, ki bi lahko nastala kateri koli fizični ali pravni osebi zaradi uporabe spletne strani Primerjava cen živil.« Torej, če boste med nakupovanjem ugotovili, da podatki na spletni strani ne držijo, vlada in April 8 (družba, ki izvaja popis cen) ne prevzemata odgovornosti. Povedano drugače: vlada vas bo posadila na oslovsko klop. Enako je s trgovci, ki ne morejo sprožiti odškodninskih tožb zaradi zavajajočih in netočnih podatkov. Kajti, če je kaj narobe, so krivi trgovci, saj »nimamo vpliva na napake na strani trgovcev«, je zapisano (napake so torej že vnaprej pripisane trgovcem). Čemu potem primerjava? Druge razlage kot te, da želi oblast ljudem pokazati, da so za dražitev cen osnovnih živil krivi trgovci (pohlepni kapitalisti, zasebniki), ni.
Predsednik vlade Robert Golob je to napovedal že spomladi, toda takrat je govoril, da bodo s primerjavo razkrili »visoke marže« trgovcev. Očitno mu je kmalu postalo jasno, da je to misija nemogoče, ker bi morali trgovci vladi razkriti velik del poslovnih skrivnosti, zato je padla odločitev, da bodo hodili po trgovinah in primerjali cene živil. No, zdaj se je izkazalo, da so primerjali neprimerljivo. Tilen Majnardi, ekonomist in strokovnjak za marketing, je zapisal: »Tole neposrečeno spremljanje cen se bo končalo s kakšno tožbo, ker se v delu primerjave neprimerljivega, neupoštevanja kakovosti, porekla, neupoštevanja različnih bonitetnih sistemov, sistemov ugodnosti posameznih trgovcev, določenim trgovcem dela neposredna škoda.« Vladni popis cen živil bi bil torej kvečjemu dober za senzacionalističen novinarski prispevek, nikakor pa ne za drago resno raziskavo, ki je plačana z denarjem neto davkoplačevalcev. Kot je zapisala novinarka financ Petra Sovdat, da gre za enega najbolj lahko zasluženih denarjev od vseh dosedanjih lahko zasluženih javnih naročil. Tudi trgovci so se že odzvali.
Ekonomisti, statistiki in raziskovalci trga se že več kot sto let trudijo, da bi »iznašli« zanesljivo metodo za primerjavo cen. Do danes je še niso. Med približki, ki sta najbolj uporabni (vendar s celo vrsto metodoloških zadržkov) izstopata dve: skupna vrednost izbrane košarice in indeks cen. Vlada (oziroma podjetje April 8) se je zatekla k prvi metodi, ki naj bi bila za potrošnike tudi najbolj razumljiva: kolikšna je vrednost (izražena v denarju) izbranih osnovnih živil v košarici. Ta metoda ima nekaj pogojev, ki jih ni lahko doseči.
Najpomembnejši pogoj je, da je treba primerjati iste izdelke. Torej, če primerjamo moko tip 500, je najboljše, da v trgovinah primerjamo ta izdelek istega proizvajalca. Po vladni primerjavi, denimo, pri Mlinotestovi moki tip 500 v štirih trgovinah ni bilo nikakršne razlike v ceni (0,99 evra), v dveh trgovinah te moke niso imeli. To je ena od pomanjkljivosti te metode: ponudba konkurentov ni vedno nujno ista. Povsem možno je, da ima trgovec A v svoji ponudbi nek izdelek, trgovec B pa ne.
Da bi to presegli, se zatečejo k enakim izdelkom. Torej, tip moke 500 različnih proizvajalcev. Po tej primerjavi je bila Intesova moka tipa 500 najdražja, najcenejši pa je bil kilogram moke, ki ga pod svojo blagovno znamko uporabljajo trgovci. Seveda, moke TUŠ ne dobiš v Sparu, moke Spar ne dobiš v Mercatorju. Primerjava je tako povsem nemogoča.
Druga težava te metode je, kako doseči, da bodo dragi in poceni izdelki enakovredno sodelovali v košarici. Razlika v ceni je v vladni primerjavi tudi več kot 1 proti 20. To lahko pomembno vpliva na skupno končno ceno osnovnih živil v košarici, če posebej, ko pri dragih izdelkih (meso) primerjaš različne proizvajalce, kjer je razlika (nominalna vrednost) bistveno večja kot pri cenejših izdelkih. V vladni primerjavi se je zgodilo tisto, kar se ne bi smelo zgoditi: primerjali so izdelke visoke kakovosti pri enem trgovcu z izdelki nizke kakovosti pri drugem trgovcu.
Tretji izziv je »večni« N. Res je, vlada je med seboj primerjala šest trgovcev, toda samo v Ljubljani. To pomeni, da ima primerjava cen neko »uporabno« vrednost (če jo sploh ima), samo za prebivalce prestolnice, ker so cene istega trgovca za isti izdelek v Ljubljani v primerjavi z Mursko Soboto ali Koprom lahko različne. Še med trgovinami istega trgovca v prestolnici se lahko razlikujejo.
Vlada pravi, da je to primerjava »mehka regulacija cen« (???) in da se bodo zatekli k popolni regulaciji, če se bodo cene še zviševale. Kar je »vojna napoved« trgu, ki je edini sposoben, da cene oblikuje glede na ponudbo in povpraševanje.
Čeprav so izvajalci v prvem poročilu zapisali, da je košarica za vsakega trgovca oblikovana tako, da so v njej najcenejši izdelki trgovca, je neuporabna za normalnega zdravo razumskega človeka. Če bi želeli pokazati, kateri trgovec ima res najcenejšo košarico, bi morali upoštevati tudi trgovske kartice (kartice zvestobe), kajti ravno te so bistvo posameznega trgovca, da z nizkimi cenami privabi potrošnika. Zato je primerjava pokazala samo eno: da imajo osnovna živila na trgu različno ceno.
Hvala, draga vlada, ampak res ne bi bilo treba. To smo že vedeli in zaradi tega ni bilo treba 58.000 evrov neto davkoplačevalskega denarja vreči skozi okno. Tudi za bebce in nesposobne odločanja, pri katerem trgovcu bomo kaj kupovali, nas ni treba imeti. Še bojazen, da bi se zdaj trgovci med seboj dogovorili in uskladili cene, je odveč. Za ceno žemljice se res ne bodo kartelno dogovarjali. Obstaja pa povsem resna nevarnost, da bi se s trgovci dogovarjalo podjetje, ki opravlja popis cen. Pri primerjanju neprimerljivega je možnost ribarjenja v kalnem neizmerna, da o primerjalniku cen na spletni strani, ki je popolnoma (namerno) nepregleden, niti ne govorimo.
