Piše: Nina Žoher (Nova24tv)
Bliža se volilno superleto. Tako kot pri vsakih volitvah, se bomo tudi tokrat naposlušali obljub, visoko zvenečih besed o tem, kaj vse bi, če bi, ko bi … bili izvoljeni. Naposlušali se bomo obljub, hkrati pa tudi nagledali takšnih in drugačnih nastopov politikov in kandidatov za poslanske in županske stolčke, nenazadnje tudi za predsedniški prestol. Kadič pravi, da moramo biti volivci pri izbiri politikov pozorni predvsem na kompetentnost in ne toliko na samozavest. Kompetentnost namreč pomeni, kako dobri ste v nečem, samozavest pa, kako mislite, da ste dobri v nečem.
Strokovnjaka za komunikacijo Edvarda Kadiča ob spremljanju nastopov vedno presenetijo komentatorji, žal občasno tudi posamezni kandidati, ki tako suvereno govorijo in se tudi zanašajo na to, da je samozavest razlog za njihovo doseganje uspehov. Da je torej ključ do uspeha njihova samozavest, samozavestno govorjenje, samozavestno nastopanje, samozavestno obnašanje.
Messijevi uspehi posledica predvsem njegovega trdega dela in talenta
Kadič je prepričan, da je že vsakdo slišal kakšnega politika, podjetnika ali vrhunskega športnika, ki je v kamero zatrjeval, da je razlog njegovih uspehov samozavest in prepričanost v zmago. “Glede na prihajajoče volilno obdobje vam nameravam v nadaljevanju pokazati, zakaj je dobro, da ob takšnem govorjenju še bolj pozorno prisluhnete vsebini in preverite rezultate, o katerih je govora. Je npr. res Messijeva samozavest razlog njegovih zmag?” V svetu je po besedah Kadiča na tisoče in tisoče samozavestnih fantov in deklet, ki igrajo nogomet. “Popolnoma brez samozavesti seveda ne gre, vseeno pa je potrebno povedati zelo jasno in na glas, da so npr. Messijevi uspehi posledica predvsem njegovega trdega dela in talenta, ne pa njegove samozavesti.”
Kot pravi Kadič, bi veliko raje imel njegov talent kot pa njegovo samozavest, saj prav talent v tem primeru vodi k samozavesti in ne obratno. “Veliko raje bi šel na operacijo k srčnemu kirurgu, ki ima znanje in rezultate kot pa k kirurgu, ki ima zgolj samozavest. Veliko raje tudi vidim, da mesto vodi politik, ki je izkušen in ima že nekaj kilometrine za seboj, kot pa nekdo, o katerem vem le to, da je samozavesten pred ekranom.” Po besedah Kadiča je naša stopnja samozavesti močno pogojena z našim razmišljanjem o tem, kako dobri smo v nečem.
Strokovnjak za komunikacijo Edvard Kadič (Foto: Nova24TV)
Samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti
Ko človek sliši kakšno slovensko pesem na radiu in ne ve kdo jo izvaja, to kaj prav veliko ne bo vplivalo na njegovo samozavest, je izpostavil. “Če niste seveda glasbeni urednik in se ravno ne nahajate v razpravi o slovenski glasbi z drugimi glasbenimi uredniki. Torej, če nam nekaj ni pomembno in to tudi nima prav visoke vrednosti v družbi, verjetno prav veliko ne bo vplivalo na našo samozavest. Če pa ste politik, ki se pripravlja na volitve in ne verjamete, da lahko dosežete prag izvolitve, pa bo to verjetno celo odločilno vplivalo na vaše rezultate.” Kadič poudarja, da moramo biti volivci pri izbiri politikov pozorni predvsem na kompetentnost in ne toliko na samozavest. Kompetentnost namreč pomeni, kako dobri ste v nečem, samozavest pa, kako mislite, da ste dobri v nečem. Kompetentnost je po besedah Kadiča usposobljenost, samozavest pa prepričanje v sposobnost.
V nadaljevanju je Kadič opozoril, da v resničnem svetu samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti, njuno prekrivanje je celo tako majhno, da je to kar strašljivo. Kot pravi so na ta problem opozorile že številne študije s tem, ko so analizirali oba vidika, kako ljudje mislijo, da so dobri v nečem (samozavest) in kako so tudi dejansko (merljivo) dobri v nečem (kompetentnost). “Rezultati so pokazali, da je prekrivanje omenjenih dveh vidikov zgolj okoli 10 odstotkov. Torej, zgolj cca 10 odstotkov res samozavestnih ljudi je tudi res kompetentnih,” je poudaril za lažjo predstavo.
Vir: EK
Ugotavljanje, ali samozavest nekega vodje ali politika ustreza tudi njegovim kompetencam, tj. ali je sploh usposobljen doseči to, kar nam obljublja, je po prepričanju Kadiča vse prej kot enostavna. “Ko vam nekdo reče, da je dober v nečem, vi ga pa ne poznate oziroma ne poznate njegovih rezultatov na področju, o katerem govori, lahko le ugibate ali je korektno in nepristransko ocenil svoje sposobnosti in seveda, ali vam res govori resnico ali ne.” Kadič opozarja, da samozavesten nastop pri nas, občinstvu, sproži občutek, da dotični razume tematiko in da obvladuje področje, o katerem govori. “To skozi čas gradi zaupanje vanj in njegovo početje. Ljudje mu verjamejo, mu zaupajo in mu sledijo,” poudarja in dodaja, da če mu pri tem pomagajo še mediji, ki ga potrjujejo kot verodostojnega, uglednega in zaupanja vrednega, nam drugega niti ne preostane, kot da verjamemo, da res ve, kaj govori. “Tudi, če pojma nima za kaj gre!”
“Butasti” verjame, da ima 100-odstotno prav, modri pa dopušča možnost, da se tudi moti
Na ta problem sta po besedah strokovnjaka za komunikacijo med drugim opozorila že Dunning in Krueger leta 1999, ko sta dejala, da se nesposobni ne zavedajo lastnega (nizkega) nivoja znanja o določenem področju. To tako vodi k slabim odločitvam in zmotnim zaključkom. “Posameznikom tako lastna nesposobnost preprečuje, da bi spoznali svoje napake. Po drugi strani pa visoko usposobljeni posamezniki podcenjujejo svojo usposobljenost, saj napačno predpostavljajo, da so naloge, ki so enostavne za njih, enostavne tudi za druge ljudi. Torej, “butasti” verjame, da ima 100-odstotno prav, modri pa dopušča možnost, da se tudi moti.”
Vir: EK
V praksi po besedah Kadiča to pomeni, da nam lahko mediji ugrabijo pozornost zato, da promovirajo ideje nekega dovolj samozavestnega posameznika, mi pa ga v svojem razmišljanju nekritično sprejemamo kot kompetentnega zgolj zato, ker je bil dovolj samozavesten pri svoji promociji idej. “Prav to pa je še posebej pereče, saj samozavestni nastopi politikov odpirajo vrata tudi političnim idejam, ki so škodljive in celo pogubne za družbo.” Poudarja, da na dolgi rok takšno sledenje zgolj samozavestnim, ne pa tudi kompetentnim posameznikom seveda pogubno za družbo kot celoto. “Vsaka podobnost npr. z agresivnimi anticeplci je seveda zgolj naključna,” je dodal.
Nauk, ki po besedah Kadiča naravno sledi iz povedanega, je, da ne zaupajmo zgolj lepim besedam o prihodnosti, temveč besedam tistih, ki so že dokazali, da poznajo svoje področje, da so se bili pripravljeni boriti za svoj prav in bodo kot samozavestni in hkrati tudi kompetentni predstavniki lahko zastopali naše interese tudi v prihodnjih sklicih parlamenta, na lokalni ravni ali pa v predsedniški palači.
