Piše: Domen Mezeg (Nova24tv.si)
“Danes so prišli in bodo ostali do petka. Gre kakopak za LIBE, Parlamentarni odbor Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve. To je odbor, ki je že pred meseci naslikal črno podobo Slovenije na področju medijev, in sedaj so poslanci tega odbora prišli v Slovenijo, kjer se bodo v teh dneh pogovarjali z različnimi deležniki iz sfere medijev, politike, nevladnih organizacij,” je bil v oddaji Komentar naše medijske hiše kritičen nekdanji novinar Miro Petek, ki je pred desetletji doživel brutalen fizičen napad, vendar predstavniki omenjenega odbora niso povabili na pogovor.
“Bili bi naivni, če bi mislili, da bo ta njihova misija kaj spremenila njihovo mnenje ali vnaprej pripravljene zaključke. Ne glede na to, kaj bodo slišali in zvedeli, v poročilo bodo zapisali, kar so si namenili zapisati, preden so danes sedli na letalo,” je bil v oddaji Komentar jasen nekdanji novinar Miro Petek. Prepričan je še, da poštene ocene ne moremo pričakovati. In seveda smo naivni, če mislimo, da evropska politika funkcionira kaj drugače kot politika v domačih logih. In da so evropski in svetovni mediji kaj drugačni kot naši dominantni mediji. “Leva ideološka paradigma, ki je v svoji genetski osnovi prepletena z lažjo, je vtkana v evropski politični in medijski milje.”
“V svoji novinarski karieri nisem imel opravka s toliko tujimi mediji, kot pa v tem letu, ko sem na ministrstvu za kulturo. Ugledni tuji mediji, o katerih sem imel lažno prepričanje, da so to profesionalne medijske institucije, so svoja poročanja o Sloveniji gradili na lažeh, popravkov niso hotela objavljati.” New York Times, ZDF, Spiegel, The Guardian, Politico, The Economist in mnogi drugi so brez sramu reciklirali laži slovenskih MSM in vse naše informacije in na koncu proteste tudi ignorirali. Seveda je absurd, da se svetovni mediji NYT ali Spiegel ali Ekonomist ukvarja, denimo s porušitvijo ali izselitvijo Roga ali Metelkove, in to z lažnimi podatki. Torej lažnivo.
Koncentracija na medijskem trgu je izjemno nevarna, politika pa se tega še vedno ne zaveda dovolj dobro
In ves ta privatizacijski lok v slovenskem medijskem polju, ki je pripeljal do deformacije medijskega prostora in do koncentracije, kot jo poznamo iz literature in kjer nam najprej prideta v spomin Rupert Murdoch in Silvio Berlusconi in seveda njun vpliv na politiko ter neposredno kreiranje politike. Ta teden sem sedel v parlamentu, kjer je bila razprava o koncentraciji na slovenskem medijskem prostoru. Opozicija je sejo obstruirala. O tem leva politika noče razpravljati, ker bi trčila ob svoje medijske mecene. In tu jih je Bojan Požar korektno obvestil: kaj se bo zgodilo, če bi levo naslonjen Odlazkov medijski imperij kupil nek novi medijski lastnik, ki bi bil nagnjen izrazito na desno, kar pomeni, da bi se medijska krajina čez noč spremenila.
Samoupravnega novinarstva iz časa Mitje Gorjupa ni več, o medijski vsebini ne odloča več partija, temveč lastnik. In od njega in seveda njegovih političnih preferenc ter povezav je odvisno, kakšna bo uredniška politika. Zato je koncentracija na medijskem trgu tako zelo nevarna in politika se tega še vedno ne zaveda dovolj dobro. Mediji niso “core biznis” Petričevega poslovnega imperija, vendar lahko z njihovo pomočjo dobro usmerja in uravnava druge posle, od katerih živi njegova hobotnica. “Večer in Primorske novice sta že pristala v Odlazkovem pristanu, verjetno bo to kmalu tudi Dnevnik, koncentracija se tu še nadaljuje z najrazličnejšimi obvodi, za katere ministrstvo za kulturo s svojo zakonodajo nima vzvodov.”
Evropski poslanci se bodo osredotočili zgolj na določene zgodbe, medtem ko jih resnica dejansko ne zanima
Lahko pa bi marsikaj uredila Agencija za varstvo konkurence, ki je bila povabljena na torkovo sejo, pa so seveda to ignorirali. AVK, če ima voljo, lahko marsikaj naredi: leta 2009 je začela s postopkom, ko je moralo Delo odprodati Večer. Seveda bodo iz različnih virov evropski poslanci poslušali, kako vlada pritiska na STA in RTV Slovenija. Zagotovo jih ne bodo pretirano zanimala dejstva in poročilo bo napisano v duhu sofistov. Toda poglejmo RTV Slovenija, kjer bi evropski poslanci moral slišati tudi dejstva in primerjave: -RTV Slovenija ima danes okoli 2200 zaposlenih, od tega jih 994 ne izpolnjuje izobrazbenih pogojev.
Na novinarskih delovnih mestih je po zadnjih podatkih od teh 2200 delavcev zaposlenih 615 novinarjev, od tega jih 132 nima ustrezne izobrazbe za zasedbo novinarskega delovnega mesta. “Medklic: sodijo nam lahko samo diplomirani pravniki s pravosodnim izpitom, operirati se damo samo zdravnikom s specializacijo, medij, novice in s tem javno mnenje pa v javnem zavodu RTV Slovenija ustvarjajo ljudje brez ustrezne izobrazbe -Država z zakonom zagotavlja RTV Slovenija finančno avtonomijo, RTV ima letni proračun (prispevek plus ostali prihodki) v višini 120 milijonov evrov.”
-In primerjava: Ministrstvo za kulturo ima letos, ko je največji proračun v zgodovini samostojne Slovenije, za vso državno profesionalno in ljubiteljsko kulturo, za investicije, za plače v kulturnih ustanovah, za plače samozaposlenih, za financiranje Javne agencije za knjigo, Javnega sklada za kulturne dejavnosti in podobno, na voljo 238 milijonov evrov. -In za konec še ena primerjava: Slovenija je del NATA, ima svojo vojsko in institucija Slovenska vojska je imela konec leta 2020 2275 uniformiranih vojakov (tu mislim le na navadne vojake, sem niso vključeni častniki in podčastniki), RTV Slovenija pa je po podatkih poročila Nadzornega sveta RTV Slovenija imela konec leta 2019 zaposlenih 2272 ljudi. Kje na svetu še imajo enako število vojakov, kot pa je zaposlenih v javni radijski in televizijski hiši?