Piše: Vida Kocjan
Z Markom Lotričem, predsednikom Državnega sveta RS, smo se pogovarjali o visokih davčnih obremenitvah, o delu in pomenu državnega sveta, nujnosti skladnega regionalnega razvoja in uvedbi pokrajin. Lotrič, ki prihaja iz gospodarstva, je večen optimist, njegov optimizem pa temelji v ljudeh. »Posamezniki, ki so delavni, inovativni, izobraženi, to je optimizem in to so dejavniki, ki nas bodo potegnili naprej. Prepričan sem, da nas bodo dobri rezultati povezali, ne pa razdruževali,« dodaja.
Marko Lotrič, predsednik Državnega sveta RS, je bil generalni direktor in ustanovitelj mednarodno uveljavljene skupine LOTRIČ Metrology in je svojo samostojno poklicno pot začel z odprtjem obrti za kalibracijo tehtnic, uteži in pipet. Danes skupina združuje že več kot 170 strokovnjakov s področja meroslovja, zaposlenih v devetih podjetjih v sedmih državah. Poleg matičnega podjetja LOTRIČ Meroslovje v Sloveniji poslujeta še podjetji LOTRIČ Certificiranje in PSM merilni sistemi. Hčerinska podjetja delujejo v Nemčiji, Avstriji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Srbiji in Severni Makedoniji, kjer so vzpostavljeni akreditirani laboratoriji.
Neizmerno verjame v moč znanja, spodbuja inovativnost in prisega na poštenost. Vrednota, ki ji daje poseben pomen, je zaupanje tako med zaposlenimi kot pri delu z odjemalci. Znanja in izkušnje, ki jih je pridobil na področju meroslovja, z veseljem deli med svoje sodelavke in sodelavce ter krepi kulturo odličnosti.
Zagotavljanje kakovosti in odličnosti potrjuje poslovanje v skladu s standardoma ISO 17025 in ISO 17020 ter z modelom odličnosti EFQM. Podjetje je dvakratni prejemnik najvišjega državnega priznanja za poslovno odličnost.
Kot enega od pomembnih korakov k uspešnosti podjetja izpostavlja sodelovanje in partnerstva, ki omogočajo sinergijo in uresničevanje strategije in filozofije podjetja. Danes skupina LOTRIČ Metrology posluje z več kot 21.000 poslovnimi partnerji. Največji kupci prihajajo iz farmacevtske, avtomobilske, elektro, kemijske in plastične industrije, iz javnih in zasebnih inštitutov, univerz, zdravstvenih ustanov ter drugih področij. Velik pomen namenja tudi sodelovanju z institucijami znanja. Podjetje sodeluje s 16 raziskovalnimi inštituti in univerzami.
Marko Lotrič je rojen 1963 v Kranju, po poklicu je elektrotehnik elektronik in obvlada angleški, hrvaški in srbski jezik.
V Državni svet RS ste bili izvoljeni kot predstavnik delodajalcev. Ste ustanovitelj mednarodno uveljavljene skupine Lotrič Metrology, svojo poklicno pot ste začeli kot gospodarstvenik. Kako danes ocenjujete prehojeno pot, kaj so bili vaši največji izzivi?
Prvi večji izziv je bil začetek, ko je bilo za pridobitev financiranja zaradi večjega obsega investicije za kredit treba zastaviti tudi družinsko premoženje; takrat si pred težko odločitvijo, zaradi katere ponoči pogosto ne spiš. Posledično pa dobiš debelo kožo, kar ti kasneje pogosto pride prav. V poslu pač vedno obstajajo nihanja.
Večji izziv predstavlja tudi konstantna rast in širitev poslovanja, ki je sicer dobrodošla, pa vendar s seboj prinaša stalne prilagoditve in spremembe poslovnih procesov. Transformacije od obrti do mednarodnega podjetja v sebi skrivajo številne pasti, ki smo jih dolžni obvladovati. V začetkih smo bili generalisti. Ko je naša ekipa združevala približno 50 sodelavk in sodelavcev, smo postali specialisti – postavila se je jasna ločnica med delovnimi mesti in vsak sodelavec se je specializiral za opravljanje samo enega. Tu je še moment komunikacije. Informacije se znotraj majhnega kolektiva na neki način širijo »samodejno«. Da informacija uspe priti v drugo nadstropje, potrebujemo vzpostavljen sistem prenosa informacij. Zadeve se na prvi pogled zdijo precej banalne, a vse spremembe potrebujejo svoj čas, zato moramo paziti, da nas rast ne prehiti.
V družinskih podjetjih je izziv tudi vprašanje nasledstva, ki se ga moramo lotiti pravočasno. Priznam, da odkar smo leta 2017 podpisali družinsko ustavo, pisni dogovor, v katerem so navedene vrednote, smernice, zaveze in procesi odločanja, precej mirno spim. Pa tudi vem, da je podjetje v varnih rokah mojih otrok.
Kot gospodarstvenik ste kritični do visokih davčnih obremenitev gospodarstva pa tudi prebivalstva. Koliko ste uslišani, kako ocenjujete vse to?
Kritičen sem zato, ker se podjetnik skoraj vsako jutro prebudi v nov davek. Ali pa vsaj v birokratsko oviro. Ker prihajam iz gospodarstva, še kako dobro vem, da vse te obremenitve močno vplivajo na konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Po drugi strani pa moramo vedeti tudi, da znižujejo neto izplačilo na račun zaposlenih, s čimer odganjamo najboljše kadre čez mejo.
Potrebujemo trdno in razvojno naravnano gospodarstvo bolj kot kadarkoli prej – za sanacijo po poplavah, ki bo stala ogromno, za prilagajanje podnebnim spremembam, doseganje zelenih ciljev, konkurenčnost, inovativnost, ki je zelo pomembna v globalno povezanem svetu. Vedno nove obremenitve temu niso v prid.
Če gospodarstvo poklekne, pa se moramo zavedati, da bo zmanjkalo tudi delovnih mest, ne bo denarja v proračunski blagajni, ne brezplačnega zdravstva, šolstva in drugih pomembnih državnih podsistemov.
V državnem svetu se srečujete z vrsto zakonov, ki povzročajo veliko zmedo v našem birokratskem močvirju, kot ste zapisali na omrežju X. Kaj se dogaja, kje je najhujše?
Predlogi zakonov gredo v državnem svetu najprej skozi sito pristojnih in zainteresiranih komisij in tudi interesnih skupin. Pri tem moram poudariti, da so državne svetnice in svetniki ljudje stroke – vsak presoja na področju, na katerem tudi sicer dela, zato vedo, o čem govorijo. In če oni rečejo, da nekaj ni v redu, potem res ni v redu.
Objava, ki ste jo omenili, se sicer nanaša na vodenje evidenc delovnega časa, ki je svojevrstna neumnost. Namesto tega bi lahko uvedli fleksibilen delovni čas po zgledu razvitega zahodnega sveta in kjer delovni proces omogoča več dela od doma. Namesto tega se gremo žandarje in policiste, ko bi vendarle morali vedeti, da je zdajšnja ponudba trga dela večja, kot je na voljo ustreznih kadrov, in da se mora vsako podjetje zelo truditi, da delavce zadrži. Res je, obstajajo tudi ekscesi, povsod obstajajo, a namesto da bi se osredotočili na tistih manj kot odstotek podjetij, obremenimo vse. Razen seveda tistih, ki so zakon sprejeli, funkcionarjev.
Če nadaljujem z zakonom o delovnih razmerjih. Kar me je najbolj zmotilo pri sprejemanju tega zakona, je dejstvo, da čeprav je bilo več poskusov, socialnega dialoga ni bilo, saj dialog, v katerem je vsaj ena stran preslišana, ni dialog. Delodajalci smo podali veliko predlogov, a niso bili slišani. Glede na to, da ta zakon zadeva širok krog naslovnikov, bi moral biti intenzivno usklajevan, ne pa da se je en člen zakona vnesel tako rekoč čez noč, brez vsake razprave na ESS, na željo nevladnih organizacij. Pod črto: tisti, ki jih bo zakon finančno in administrativno bremenil, to so delodajalci, niso imeli nobene besede.
Sprejet je bil tudi zakon o dolgotrajni oskrbi. Strinjam se, da zakon, ki bo sistematično uredil dolgotrajno oskrbo, seveda potrebujemo – saj smo starajoča se družba, pa vendar gre še za enega od zakonov, ki gospodarstvu prinaša nove obremenitve, pri čemer pa del, ki ureja uporabo storitev, niti približno ni tako dodelan kot del, s katerim se zbirajo finance.
Potem je tu zakon o zaščiti živali, katerega posledice smo nedavno videli, ko je bilo kmetu s pašnika brez ustreznega postopka in zapisnika odvzetih 24 glav govedi. Da ta zakon v praksi ne bo izvedljiv, ker je nedorečen, so opozarjali tako zakonodajnopravna služba DZ kot kmetijske organizacije in veterinarska stroka. Tudi ta zakon je bil sprejet mimo stroke.
Pa še na zakon o Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije ne smem pozabiti, tega smo na zadnji seji DS dali v ustavno presojo.
Kaj pa poplave in učinkovitost vlade pri pomoči tem območjem?
Z delegacijo DS smo 21. novembra obiskali koroško regijo, kjer so nam župani zagotovili, da so sicer denar za interventne stroške že dobili, da pa si želijo, da bi dela potekala hitreje, da bi jih lahko dokončali pred zimo. Na tem mestu bi se rad zahvalil vsem, ki so izkazali solidarnost oškodovanim bodisi finančno bodisi z delom svojih rok ali s spodbudno besedo.
V enem od nastopov ste dejali, da upate, da se zdajšnji DS ne bo ukvarjal toliko z veti na zakone in ustavnimi presojami, a podatki kažejo, da je teh verjetno še več kot v prejšnjem sklicu DS …
Res je, ob nastopu svojega mandata sem iskreno ali pa morda naivno upal, da bomo lahko zmanjšali število vetov in ustavnih presoj na sprejete zakone. A je zakonov, ki so napisani brez upoštevanja stroke, neživljenjski, neizvedljivi ali pa celo obstaja sum, da so v nasprotju z ustavo, preveč. Svojo nalogo, da opozorimo, pa moramo opraviti.
Koliko vetov in ustavnih presoj je doslej vložil DS v vašem mandatu?
V mojem mandatu je DS sprejel deset zahtev za odložilni veto in vložil tri zahteve za presojo ustavnosti in zakonitosti, četrto, predvidevam, bomo sprejeli na seji v začetku decembra, in sicer na zakon o zaščiti živali.
Svetniki sicer sprejmete vete na zakone, a nekatere kljub evidentno različni politični pripadnosti svetnikov vladajoča koalicija v DZ ponovno potrdi. Je bilo v času zdajšnje sestave sveta sploh kdaj drugače, čutite pri tem svojo nemoč?
Pravzaprav ne. Sledim mnenju, ki ga je večkrat izrazil letos preminuli prvi predsednik Državnega sveta RS dr. Ivan Kristan, in sicer, da pri vetu ne gre za nagajanje državnemu zboru temveč za dobrodošli time-out, ki omogoča vnovični premislek o vsebini in posledicah nekega zakona, sprejetega v državnem zboru. Ne glede na rezultat vnovičnega glasovanja v državnem zboru državni svet opravi svoj del naloge, to je, da opozori na morebitne slabosti zakona. Od tam naprej je odgovornost na poslankah in poslancih, ki bodo prej ali slej morali znova iskati zaupanje pri volivcih.
Žal mi je, da vlada našega prispevka ne ocenjuje pozitivno in da je državni svet, ko se oglasi, kaznovan z odvzemom dela sredstev iz državnega proračuna, kar mu posledično onemogoča še bolj kakovostno vsebinsko delo in okrni naše mednarodne aktivnosti.
Kako pa je z učinki ustavnih presoj? Kako ocenjujete pri tem delo Ustavnega sodišča RS, so odločitve politično motivirane?
Težko bi komentiral, ker ustavno sodišče doslej še o nobeni presoji, ki smo jih v tem mandatu vložili, ni odločilo.
V DS pripravljate tudi različne posvete. Tako je bilo tudi ob spremembah zakonodaje o socialno šibkih, kamor se uvrščajo tudi romski otroci, predlog pa so pripravili župani 11 občin JV Slovenije. Vlada in koalicija v državnem zboru sta vse ignorirali in ravnali po svoje. Občinam v JV Sloveniji je bila tako storjena velika škoda. Kaj menite o tem?
Pristojna komisija državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj je skupaj z interesno skupino lokalnih interesov sveženj štirih zakonskih predlogov, ki jih je v DZ vložila skupina županj in županov dolenjskih, belokranjskih in posavskih občin, za katere so skupaj zbrali dobrih 31.500 podpisov, obravnavala in jih podprla.
Državni svetniki so presodili, da so zakonodajni predlogi, ki prvenstveno odpravljajo vzroke za obstoječo romsko problematiko v JV Sloveniji in Posavju in skušajo spodbuditi starše iz socialno ogroženih okolij, tudi starše iz vrst pripadnikov romske skupnosti torej, da prevzamejo odgovornost za svoje otroke ter jim z aktivnejšo vlogo v vzgojno-izobraževalnih procesih zagotovijo boljše možnosti za nadaljnji razvoj in zmanjšanje medgeneracijske revščine, korak v pravo smer.
Cilj predlaganih zakonov je bil med drugim izboljšanje varnosti v prometu, hitrejše vključevanje brezposelnih oseb na trg dela, zagotavljanje namenske porabe socialnih pomoči, izboljšanje položaja otrok in povečanje njihovih koristi. Predstavniki lokalnih skupnosti so opozorili, da zaznavajo obsežno prakso nenamenske porabe socialnih transferjev (denarna socialna pomoč, otroški dodatek) med romsko populacijo, da na to opozarjajo že dlje časa, a da pristojne državne institucije ne naredijo nič, da bi te zlorabe preprečile.
Mnogo argumentov predlagateljev zakonov nas je v DS prepričalo, žal pa, kot kaže, niso bili dovolj prepričljivi za poslanke in poslance v DZ.
Prizadevate si tudi za spodbujanje skladnega regionalnega razvoja. Kakšna so pri tem vaša izhodišča, kaj je narobe na tem področju?
Priznati moramo, da celotna Slovenija ni enakomerno razvita. Menim, da bi k bolj enakomerni razvitosti bistveno pripomogla druga raven regionalne samouprave, pokrajine ali regije, če hočete. Teh pa še ni kljub mnogim preteklim in sedanjim prizadevanjem.
Če bi imeli regije, potem se na primer s tretjo razvojno osjo zagotovo ne bi ukvarjali že dvajset let.
Državni svet si že dlje časa prizadeva tudi za uzakonitev pokrajinske zakonodaje. Kako je s tem zdaj?
Sam podpiram pokrajine in verjamem, da bo prišel pravi čas za njihovo uvedbo. In če citiram dr. Cirila Ribičiča, je ureditev lokalne samouprave brez pokrajin invalidna. Menim pa, da jih žal še dolgo ne bo, ker jih večina poslancev v državnem zboru ne podpira.
Na začetku želim poudariti, da si prizadevamo za pokrajine, ki bi bile operativne in bi olajšale življenje ljudi – zagotovo pokrajine ne smejo biti nova birokratska ovira ali odlagališče odsluženih kadrov.
V DS se zavedamo, da so občine v Sloveniji pomemben nosilec razvoja, saj so vlaganja na lokalni ravni bliže ljudem, zelo ciljna. Prav tako verjamemo, da bi bilo mogoče sistem lokalne samouprave izboljšati s formiranjem druge ravni lokalne samouprave, pokrajin. Pokrajine bi lahko nase prevzele naloge, ki jih niti država niti mnoge manjše občine ne zmorejo več optimalno opravljati, kot so na primer: umeščanje v prostor, urejanje vodotokov, vodooskrba, odvoz in obdelava smeti, socialno varstvo, upravljanje regijskih bolnišnic, razvojni projekti ipd. Zagotovo bi bile pokrajine uspešnejše tudi pri črpanju sredstev EU, saj bi same poskrbele za pravočasno umeščanje v prostor, projekte bi lahko načrtovale bolj strateško in z jasno prioritetno listo.
Pokrajine so najverjetneje edini način učinkovite decentralizacije, o kateri se v Sloveniji pogovarjamo že od osamosvojitve. Ustanovitev regionalnih centrov bi bila ustrezen odgovor na preobremenjenost avtocestnega križa in preprečevanje prometnih zastojev, ki obremenjujejo tako ljudi kot okolje, posledično pa bi bilo to v veliko pomoč pri doseganju ciljev zelenega prehoda in razogljičenja.
Čeprav nas k ustanovitvi pokrajin zavezuje Ustava RS, politika do danes ni premogla dovolj enotnosti, da bi sprejela tudi zakonodajne podlage za njihovo uvedbo. V prejšnjem mandatu je DS z več kot 60 strokovnjaki pripravil sveženj pokrajinske zakonodaje, a zanjo podpore v DZ ni bilo, zato smo jo v tem mandatu umaknili iz zakonodajnega postopka in ustanovili delovno skupino za pripravo pokrajinske zakonodaje, ki jo vodim, s katero, čeprav politične podpore še vedno ni, nadaljujemo korake, ki bodo, tako upamo, privedli do regionalizacije.
Državni zbor je sprejel spremembe proračunskih dokumentov za prihodnji dve leti. Fiskalni svet je kritičen do vsebine, kako pa vi ocenjujete to?
Vsaka institucija v državi mora opraviti svoj del dela. Vsaka institucija je tudi odgovorna za delo, ki ga ali pa ga ne opravi. Verjamem, da Fiskalni svet dobro ve, zakaj je kritičen. Kar se jaz sprašujem, je to, kam je kar nenadoma izginila ideja o SOS skladu in kaj to pomeni za razporejanje sredstev za obnovo po poplavah.
Državni svet je samostojen in neodvisen ustavni organ. Koalicija pa vam jemlje denar, ker ste kritični do vlade. Jo državni svet moti?
Državni svet je skozi ves svoj obstoj motil že marsikoga … Razprave o ukinjanju drugega doma slovenskega parlamenta, katerega poslanstvo je, da je korektiv oblasti, so pravzaprav stalnica. Vse, kar počnemo, je to, da v skladu s pristojnostmi, ki nam jih določa Ustava RS, opravljamo svoje delo. Če to koga tako zelo žuli, da se mu zdi potrebno, da nam odtegne denar, ki ga potrebujemo za izvajanje svojih nalog, ali da sproža razprave o naši odvečnosti, bi rekel, da je to kvečjemu znak, da svoje delo dobro opravljamo. O tem, kaj točno jih moti, pa bi morali vprašati tiste, ki jih moti.
Mislim, da se vsakdo želi znebiti vsakega kamenčka v čevlju na poti do svojih ciljev, ampak prav to je razlog, da mora državni svet obstati.
Državni svet je v fazi priprave proračuna večkrat izrecno opozoril ministrstvo za finance, da ustrezno upošteva odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-474/18, ki državnemu svetu kot neodvisnemu ustavnemu organu zagotavlja finančno avtonomijo, kar pomeni, da je samostojen in neodvisen pri pripravi svojega finančnega načrta. Tega koalicija ni upoštevala. Torej pravna država ne deluje, saj se požvižga na odločbe ustavnega sodišča. Zagotovo bomo v nadaljevanju pri neodvisni pravni stroki preverili, ali je bila odločitev poslancev koalicije v tem primeru zakonita.
Do načina sprejemanja zakonov so kritični tudi v zakonodajnopravni službi državnega zbora. Bodo tudi njih ukinili?
Zakonodajnopravna služba je pristojna za to, da opozori, kolikor obstaja dvom o skladnosti predloženih zakonskih rešitev, drugih aktov in amandmajev z Ustavo RS in s pravnim sistemom, kolikor je zakon nerazumljiv, nejasen, neskladen s pravom EU in podobno. Prav tako kot državni svet, s tem ko izrazi svoje mnenje, samo opravi svoje delo. Ne verjamem, da jih bodo ukinili, je pa dovolj slabo že to, da jih ne upoštevajo nič kaj bolj kot nas.
Demokracija: Kam vodi vse skupaj, ste optimist?
Pravzaprav sem večen optimist. Moj optimizem temelji na kapitalu, ki je v ljudeh. Posamezniki, ki so delavni, inovativni, izobraženi, to je optimizem in to so dejavniki, ki nas bodo potegnili naprej. Prepričan sem, da nas bodo dobri rezultati povezali, ne pa razdruževali.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tedniku Demokracija.)
