3.5 C
Ljubljana
sobota, 3 decembra, 2022

Ekscesna afera Smodej kot refleksija dekadentnega postmodernizma

Piše: Kavarna Hayek

Afera Smodej je tipična posledica sprevrženega postmodernizma, ki je zavrgel vse etične in moralne meje spodobnosti. V središču je vplivni hedonistični posameznik z dobrimi političnimi povezavami, ki cilja predvsem na dobro osebno počutje in zadovoljstvo. Ker mej ni, saj je postmodernizem umetnost »osvobodil« od pravil estetike, je legitimen tudi kakršenkoli življenjski slog umetnika.

Tovrstni ekscesi so vse pogostejši (afera z bulmastifi) in postajajo družbena norma, nekakšen mainstream ne samo na področju tistega, čemur pravimo pop kultura, ampak tudi v politiki, znanosti, arhitekturi.

Korenine segajo v modernizem (čeprav je bilo seme zla posejano že prej), ko se rodi kulturni marksizem in ko je proti njegovemu koncu francoski filozof Jacques Derrida postavil temelje destruktivizma, ki je pred dobre pol stoletja navdihnil hipijevsko gibanje. To je postmodernizmu dalo pravi obraz: uveljavljeno načelo, da je življenje tisto, kar želite, se je spremenilo v načelo, da življenje ni samo to, kar si želimo, da je, ampak karkoli si želimo, da življenje pomeni. S tem se je okužila kultura nasploh, zato ne čudi zagovarjanje »umetniških instalacij« v Fotopubu (gola telesa, zelenjava v genitalijah). Ideološko skrajno levo usmerjena Pravna mreža za varstvo demokracije je javno razkazovanje golote branila s citatom »umetnikov«:

»Dihanje je borba za življenje, borimo se za svoj obstoj, za svoj pomen, za svojo misel. Skozi (…) akcijo motrimo osnovno človekovo pravico do obstoja (…). Pustimo si dihati, pustimo dihati tudi drugim.«

Sprva se je zdelo, da bo modernizem, ki je rasel skupaj z industrijsko revolucijo, zgolj modna muha in alternativa nekega obdobja, da ga čaka gotovi konec, kot vse slabe, neokusne in neestetske stvari, ki jih je prinašal v svojem zrelem obdobju. Žal je bila to le utvara. Modernizem je temeljil na poveličevanju racionalnosti in razumu, transcendentno je bilo zaničevano kot znak ostanka preteklosti. Zato je (in še posebej postmodernizem) želel spremeniti svet z uničenjem vsega (materialnega in nematerialnega), kar je spominjalo na svet pred njim.

Klasični modernist Le Corbusier, arhitekt, je (karikirano) želel porušiti pol Pariza in ga zgraditi na novo. Njegova arhitektura, ki je temeljila na modernistični dogmi o socialni vlogi stavb in nujnosti odprtega prostora, je okužila kasnejše generacije arhitektov in »navdihnila« socialistično monumentalnost brezobraznega zidovja in sten. Corbusier je bil sodobnik začetnikov kulturnega marksizma, za seboj je pustil opustošenje in slab okus. V arhitekturi ga lahko imamo za enega (mogoče celo za nezavednega) od nosilcev socialističnega eksperimenta (ta je bil na zahodu drugačen kot na vzhodu), na čelu katerega so stali vojščaki kulturnega marksizma.

Podobno se je dogajalo v slikarstvu, literaturi, poeziji, glasbi, vse je bilo spodbujeno z vzponom socialno-demokratskih držav in politik. Meritokracija je na vseh področjih postajala vse bolj nezaželena, začelo se je obdobje, ko je bilo objektivno lepo in moralno relavitizirano, vrata klišejem in vsemu mogočemu kiču iz vseh mišjih lukenj so se na široko odprla. Ideje o Derridovem destruktivizmu so neposredna posledica tega in velikih sprememb v izobraževalnem sistemu po II. svetovni vojni. Ob napredku, ki ga je doživel zahod, so ljudi prepričali, naj se dokončno odrečejo Bogu in veri, če želijo uživati še večje blagostanje v kapitalizmu. Ob tem so se taisti preroki (kljub dokazanim totalitarnim metodam v socialističnih državah na vzhodu Evrope) odkrito …..

Nadaljevanje si lahko preberete TUKAJ.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine