Piše: Lucija Kavčič
V Soglasju za zgodovinski trenutek, debelem zborniku Katedrale svobode, je Alenka Puhar objavila esej Večni čar socializma, v Pravni praksi pa je v kolumni stopila v bran ukinjenemu muzeju slovenske osamosvojitve.
Za Demokracijo je poudarila, da ima vsak zainteresirani državljan nekaj možnosti, da poseže v javni prostor in se poteguje za delovanje v njem ter da za to ni nikoli prepozno.
DEMOKRACIJA: Pred kratkim ste se vrnili s potovanja. Kako ohranjate vitalnost, kako se vaši interesi spreminjajo skozi leta? Čemu je danes namenjena ost vaše kritike?
Alenka Puhar: Res je, pravkar sem prišla s poti na Škotsko in Hebride, hodila sem nekoliko več kot po navadi, no, tudi po lestvi sem morala splezati s čolna na kopno … Verjamem pač, da je pametno vzdrževati kondicijo tako telesa kot duha. Glede tega sem sicer bolj zmerna, bi rekla – ne tečem, kaj šele maraton tako kot slavna Tonka. Tudi pri možganski telovadbi sem samo bolj srednje kategorije. Ko me sprašujete, kako so se spreminjali moji interesi in kam danes uperjam kritiko, vas lahko napotim na Pravno prakso, kjer redno objavljam. V zadnji kolumni sem stopila v bran ukinjenemu muzeju osamosvojitve. Povod je bila čestitka ministrici za kulturo, da je ukinila muzej, češ da je bil ustanovljen za ponarejanje zgodovine. Nekaj sem se čutila dolžno reči, ker sem bila pač predsednica sveta tega muzeja v nastajanju, pa tudi zato, ker se mi zdijo take nadute izjave o ponarejevalcih zgodovine res nezaslišane. No, potem vas lahko usmerim tudi k mogočni knjigi, ki je pravkar izšla, Soglasje za zgodovinski trenutek. Zanjo sem prispevala esej o nostalgiji po socialističnih časih, Večni čar socializma sem izbrala za naslov. Tako nasploh in poglobljeno se pa ukvarjam z raziskovanjem usode Georgea Orwella, ki je pač moja mladostna ljubezen. Rada bi povedala o njem tisto, česar doslej nisem mogla in smela, no, tudi tisto, česar prej nisem vedela. Zato sem tudi šla na Škotsko.
Že v času prejšnje države ste hitro postali kritični do sistema, v katerem ste živeli. Kaj vas je najbolj vznemirjalo?
Kaj me je najbolj vznemirjalo? Socialistični režim je bil osupljiva mešanica sile in slepila. Nastopil je z nezaslišano količino pobijanja, z obsežnimi aretacijami, z zatiranjem vseh klasičnih svoboščin – pravice do združevanja, do svobodnih besed, do svobodnega gibanja, hkrati pa je ves čas oznanjal, da gre za najbolj humano, napredno, odrešilno fazo v razvoju človeštva … In od državljanov je zahteval, da to stalno ponavljajo kot papagaji, da kimajo, se zraven spodbudno smehljajo ter navdušeno in dolgo ploskajo. Življenje radovednega, nekoliko bolj občutljivega človeka je bilo kar naprej pred ugankami: Ali to drži? Kaj nam skrivajo? Kako se je res zgodilo? Zakaj je ta in ta kar izginil? Kje bi se dalo kaj zvedeti? Kdo je o tem kaj napisal? To, kar neuke mladenke zdaj žigosajo kot ponarejanje, je pač samo poskus odkrivanja, kaj je zares bilo.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
