Piše: dr. Tomaž Kladnik
O vsej vojaško-politični zapletenosti takratne situacije pričajo naslednji dogodki. V torek, 2. julija, je polkovnik Janez Slapar po pooblastilu državnega vodstva poslal v Beograd predlog Republike Slovenije za definiranje pogojev za ustavitev ognja od 2. julija 1991 od 15. ure dalje.
V predlogu je zapisal: »1/ Od tega datuma in ure je v veljavi ustavitev ognja za obe strani. 2/ Obrambne sile Republike Slovenije se obvezujejo, da bodo ob tej uri: prekinile ogenj, oddaljile svoje enote od blokiranih enot JA, dovolile enotam JA, da oskrbijo ranjene in poberejo mrtve vojake, kar so lahko tudi doslej vseskozi počele, in ko bodo enote v mirnodobnih kasarnah, bo zagotovljena tudi njihova oskrba. 3/ Enote JA se obvezujejo, da bodo ob tej uri: prekinile ogenj, umaknile enote 32. in 10. korpusa ter druge enote, prepeljane od drugod, v matične kasarne, blokirane oklepne in posebne enote 14. in 31. korpusa organizirano, tanke in oklepna vozila pa na vlačilcih umaknile v matične enote in da ne bodo na ozemlje Republike Slovenije dovažale nikakršnih novih enot ali izvajale kakršnihkoli bojnih akcij.« Hkrati je bil izdan ukaz enotam TO o končanju vseh napadalnih aktivnosti. Republika Slovenija pa je ob 21. uri enostransko razglasila prekinitev ognja.
Članek si lahko v celoti preberete v posebni izdaji revije Demokracija, ki jo lahko kupite na več kot 1.000 prodajnih mestih ali jo naročite na: [email protected], telefon: 01/24 47 200.
