Piše: Tanja Brkić
Zunanja ministrica Tanja Fajon je na konferenci generalne skupščine OZN, ki sta jo organizirali Savdska Arabija in Francija, pozvala k priznanju Palestine, saj vidi rešitev dveh držav kot edino pot do miru na Bližnjem vzhodu. Konferenco so bojkotirali ZDA in Izrael. Nekdanji veleposlanik Tone Kajzer opozarja, da takšna zunanjepolitična drža odraža konstruktivizem, ki ni usklajen z realnostjo, in Slovenijo izpostavlja tveganjem za nacionalno varnost.
“Na tak način se rešitev ne bo dosegla. Pričakoval bi, da slovenska diplomacija deluje bolj premišljeno v tej izjemno zapleteni situaciji – z osredotočenostjo na zaščito slovenskih interesov,” je o potezi Tanje Fajon dejal nekdanji veleposlanik v ZDA Tone Kajzer in dodal, da gre v tem primeru za “konstruktivizem”.
Konferenco, ki sta jo soorganizirali Savdska Arabija in Francija, so bojkotirale ZDA skupaj z Izraelom, saj ameriško zunanje ministrstvo meni, da takšna iniciativa spodbuja Hamas in je “neproduktivna žalitev” žrtev napada, ki se je zgodil 7. oktobra 2023. Fajonova je kljub temu izrazila optimizem ob napovedi Francije, da bo Palestino priznala septembra, in upanje, da ji bodo sledile tudi druge države.
“Strokovno bi rekli, da je to konstruktivizem, ker si lahko človek pri sebi ustvari nek konstrukt. Osmisli si, kako bi nerealnost izgledala, in v zunanji politiki je to potem kot aktivizem, ki ga poskušaš – kot to trenutno počne naše zunanje ministrstvo – prenesti na vse ostale,” je o potezi Fajonove dejal Kajzer. Poudaril je, da konflikt na Bližnjem vzhodu ni nov, temveč sega dlje od 7. oktobra. Pri tem se je skliceval na pokojnega profesorja Huntingtona, ki je v knjigi iz leta 1996 opisal kulturno-civilizacijske tektonske plošče in ne le trka civilizacij.
Meni, da se zaradi spreminjanja globalnega razmerja moči na stičiščih teh plošč odpirajo žarišča geopolitičnih napetosti, pri čemer je Bližnji vzhod izjemno občutljiva točka. Konflikt med Izraelom in Palestino razume v širšem kontekstu globalnih geopolitičnih neviht, kar potrjujejo tudi strokovnjaki za geopolitiko. Opozoril je, da gre tako za posredniško vojno z globljim ozadjem, ki ga ni mogoče preveč poenostavljati.
Kajzer je prav tako poudaril, da Slovenija kot članica mednarodne skupnosti nosi določeno odgovornost, vendar mora delovati skladno s svojimi zmožnostmi in zgledom, pri čemer ne sme le posnemati drugih države EU. V navezavi na potezo Francije, ki je napovedala priznanje Palestine, je opozoril, da je to povezano z notranjepolitičnimi razmerami v Franciji, kjer se bližajo volitve in se država sooča z velikimi notranjimi izzivi, kot sta zadolženost in potreba po reformah.
Meni, da Francija poizkuša z zunanjepolitičnimi potezami kompenzirati notranje pomanjkljivosti. V navezavi na to je opozoril na razliko med konstruktivističnimi željami o tem, kako bi se stvari morale odviti, in resničnostjo, ki prinaša posledice, s katerimi se je treba soočiti.
Poteza Fajonove povzroča varnostno tveganje
“Ta zunanja politika ne rešuje teh stvari, za katere oni demonstrativno trdijo, da jih rešuje. Ravno nasprotno – Slovenijo izpostavlja po nepotrebnem in si na ta način odpiramo velike rizike, ki so vezani na našo nacionalno varnost,” je opozoril nekdanji veleposlanik. Četudi bi nekateri trdili, da se zunanja ministrica postavlja na pravo “moralno” stran, je Kajzer poudaril, da se je ob tem treba vprašati, ali so ji “davkoplačevalci dali pooblastilo za to”.
Poudaril je, da je pri geopolitičnih odločitvah ključno razumeti, zakaj se stvari dogajajo, in delovati skladno s svojimi vrednotami, ne pa se avtomatično opredeliti za eno stran. “Mi smo del zahodne civilizacije, čeprav se pri nas zelo skuša ta temelj, civilizacijsko vrednost, spodnesti, za katerega smo se mi odločili po propadu nekdanje države in je potem lahko malo identitetna zmešnjava,” je izpostavil.
Tone Kajzer je prav tako izrazil dvom o navidezni solidarnosti in moralni drži Slovenije v kontekstu bližnjevzhodnega konflikta, ki ju v splošnem primerja z jugoslovansko idejo o “pravičnosti” in “nevtralnosti”. Opozoril je na nezdružljivost vrednot med zahodnim svetom in nekaterimi kulturami na Bližnjem vzhodu ter izpostavil razlike v obravnavi žensk in empatiji, in sicer sklicujoč se na svoje izkušnje iz Egipta. Kritiziral je poenostavljeno navijaštvo (“za ali proti”) in poudaril potrebo po analitičnem razumevanju ozadja konflikta brez črno-belega pristopa. Kajzer razume Izrael kot državo z vrednotami, ki so bližje zahodnim in vključujejo demokracijo, čeprav priznava njegove pomanjkljivosti.
Nasprotuje konstruktivističnim pristopom, ki ustvarjajo neresnične zgodbe, kot je izključevanje Hamasa iz rešitev, kar ne odraža resničnosti. Zagovarja dolgoročne rešitve, kot so Abrahamovi sporazumi, ki temeljijo na zdravem razumu in dialogu med arabskimi državami in Izraelom, da bi premostili kulturno-civilizacijske razlike brez uporabe sile. Ob tem je opozoril na ekstremne akterje, kot je iranski režim, in poudaril, da mednarodni odnosi ne temeljijo le na poslovnih interesih, temveč tudi na kompleksnih kulturnih in civilizacijskih dimenzijah.
Kajzer: “Ali sprejmeš ta vrednostni temelj ali pa se vanj ne vpletaš”
“Mene skrbi, ker se zdi, da umeščanje Slovenije v vrednostni sistem zahodnega sveta, h kateremu smo se demokratično odločili priključiti, ni dovolj trdno. Slovenci smo sprejeli civilizacijske norme, odgovorno ravnanje in pripadnost zahodnemu svetu, zdaj pa se mi zdi, kot da se nagibamo v smer, iz katere smo se že izvili, čeprav so generacije pokazale, da to ni dobro,” je dejal. Ob tem je dodal: “Nismo zmožni doseči niti osnovnega konsenza, da bi obsodili izvensodne poboje. Nekateri bi rekli, da to nima povezave, a to je del našega vrednostnega temelja. Ali sprejmeš ta vrednostni temelj ali pa se vanj ne vpletaš.”
Kajzer opaža, da je celoten slovenski diplomatski aparat angažiran za reševanje konflikta na Bližnjem vzhodu. Izpostavil je, da to ni “realno”: “Vidimo, da se že od leta 2014, ko je Švedska priznala Palestino, ni zgodilo nič odločilnega, kar bi prineslo spremembe.” Prepričan je, da bi morala slovenska diplomacija delovati bolj premišljeno v tej izjemno zapleteni situaciji, prav tako bi morala biti osredotočena na zaščito slovenskih interesov. “Koliko lahko prispevamo na globalni ravni, je odvisno od naše kredibilnosti in modela, ki ga udejanjamo v praksi. Vendar, kot pravijo, diplomacija brez realne moči v ozadju – bodisi ekonomske bodisi vojaške – je kot glasba brez inštrumentov; ne sliši se. Zato smo tam, kjer smo,” je zaključil.
