Zgodba Blaža Starca je še ena v nizu zgodb drugorazrednih državljanov, ki mu je slovensko pravosodje, bolje rečeno krivosodje uničilo mlado življenje – njemu in njegovemu dekletu, saj sta si začela ustvarjati skupno prihodnost. »Nimaš kaj narediti,« so bile besede našega sogovorca. »Na institucije se v Sloveniji ne morete zanesti.«
»Komaj prideš do posojila za nakup stanovanja. Ko ti ga odobrijo, plačaš stanovanje, potem pa se začnejo dobesedno norčevati iz tebe. Že tako imaš preračunano za vsak cent natančno, kam ga boš vložil. Na koncu pa se ti na sodišču posmehujejo in ti pravijo, da si prevarant. Plačal sem stanovanje, nisem prevaral gospe.« Tako se je začel pogovor z Blažem Starcem, ki se je na naše uredništvo obrnil tudi zato, ker je prebral članek z naslovom S psihiatrijo na hitro do državnih milijonov, v katerem smo razgalili sodne izvedence psihiatrične stroke.
O gospe Ferjan in gospodu Jevnikarju
Blaž Starc se je lani z dekletom odločil, da gresta živet na svoje, da bosta najela posojilo in si kupila stanovanje. Sam je odprl podjetje, njegovo dekle pa je dobilo službo. S skupnimi močmi, tudi s pomočjo njunih staršev, so preračunali, da bodo lahko šli v nakup stanovanja. Preračunal je, da je za stanovanje pripravljen odšteti okrog 130.000 evrov. Ni se mu zdelo pomembno, ali bo stanovanje kupil v Ljubljani ali v njeni bližnji okolici. Oče dekleta, zveza je namreč med sodno bitko razpadla, je šel na sestanek nekdanjih stanovalcev, kjer je njihovemu hišniku namignil, naj mu, če bo izvedel, da se v okolici prodaja kakšno stanovanje, sporoči, saj ga iščejo za svoje otroke – nič luksuznega, nekaj majhnega. In res je njihov hišnik izvedel, da starejša gospa na sosednji številki prodaja stanovanje, ker se je leta 2017 preselila v Dom upokojencev Center-Tabor-Poljane. Gre za 98-letno Sonjo Ferjan, prisebno gospo brez otrok in moža. Delala je prek cerkvenih institucij kot medicinska sestra v Skopju. Potem je bila medicinska sestra po zdravstvenih domovih,« nam pripoveduje svojo zgodbo Starc. Njegovo dekle se je po telefonu s Ferjanovo dogovorilo za ogled stanovanja. Brez spremstva se je s taksijem pripeljala na ogled stanovanja in parkirnega prostora v garažni stavbi in njegovemu dekletu povedala svojo življenjsko zgodbo. »Super gospa, proti njej nimam ničesar za reči, ker vem, da tega ni zakuhala ona,« je prepričano poudaril sogovorec in dodal, da je njegovo dekle stanovanje tudi fotografiralo. Ferjanova je nato izrazila željo, da želi spoznati še partnerja, da tudi on vidi stanovanje, ker noče kasnejših zapletov. Starc je res prišel na ogled. »Super,« je menil in glede na to, da je stanovanje v središču Ljubljane, je želel, da mu gospa pove še ceno, saj nima neomejeno denarja. »Če bo sprejemljiva cena, se bomo dogovorili, drugače bova iskala drugje,« ji je razložil Starc, a oceni gospa še ni hotela govoriti. Zato so se dogovorili, da se znova slišijo čez nekaj časa. »Po tednu dni smo se znova dobili na sestanku v Domu za upokojence. Z gospo je prišel prijatelj, ki jo je pravno zastopal. Bil je njen pooblaščenec.« – »Njen odvetnik?« – »85-letni gospod, nekdanji odvetnik, ki je delal za Petrol, gospod Marjan Jevnikar. Super gospod, spisal je pogodbe,« razlaga Starc in na vprašanje, ali je mislil s tem kupo-prodajno pogodbo, odgovori, da je mislil s tem predpogodbo.
Prodaja je bila zakonito speljana
Potem ko si je stanovanje ogledal še Starc, je v Domu za upokojence sledil tretji sestanek. »Takrat sem gospe povedal, da imam 130.000 evrov, pa naj ona pove, koliko želi. Takrat je bilo rečeno 145.000 oziroma 150.000 evrov. Gospod Jevnikar je pripravil predpogodbo za podpis, da stanovanje zaaramo in da se spelje ves postopek nakupa stanovanja.« Po pregledu predpogodbe, ki jo je Starcu po elektronski pošti poslal Jevnikar, so se znova sešli v Domu za upokojence. S Starcem je bil tudi njegov tast, ki je prav tako pravnik. Na tem sestanku so se znova pogajali za ceno stanovanja. Jevnikar je ceno dvignil na 160.000 evrov, kot ga je Ferjanova že prej neuspešno (!) prodajala po tej ceni. »Rekel sem, da nimam toliko denarja,« je dejal Starc. Na koncu so se dogovorili za ceno 148.000 evrov, njihovi stroški pa so bili še priprava pogodbe. Naslednji dan je Starc plačal 6.000 evrov are in sledil je podpis pogodbe. Potem je stekel uradni postopek prodaje. Starc nam razlaga: »V navzočnosti Jevnikarja in njegove žene je uradna cenilka fotografirala stanovanje za banko, kjer smo potem najeli posojilo.«
Cenitev je bila narejena, predpogodba in kupo-prodajna pogodba sta bili podpisani, na banki smo začeli urejati posojilo, Jevnikar je s pogodbama in aro odšel na FURS, da je kot zakoniti zastopnik Ferjanove plačal davek. Gospo je peljal tudi na banko, da je dobil njen transakcijski račun, kam bo denar nakazan. Prav tako sta šla tudi k notarju Bojanu Podgoršku, kjer sta overila podpis oziroma pogodbo. »Potreben je bil še aneks h kupo-prodajni pogodbi, saj banka ni bila popolnoma zadovoljna s to, ki jo je spisal Jevnikar. V pogodbi je bil določen tudi datum, do kdaj mora biti denar nakazan, sicer pogodba propade.« Starc še doda, da se je plačilo kupnine zaradi aneksa zavleklo, saj banka ne more tako hitro izvesti nakazila, bil pa je tudi čas dopustov. »Gospa je vse papirje podpisala, potem ko ji je gospod Jevnikar vse razložil. Za njegove storitve sem moral gospodu plačati, da ne bo pomote,« pravi Starc, ki mu je banka posojilo v višini 142.000 evrov nato odobrila in denar nakazala na transakcijski račun gospe Ferjan. »Slediti bi morala primopredaja, da se popišejo števci ipd. in da mi gospa izroči ključe.« Toda sledil je šok.
foto: Demokracija
Gospa ni hotel dati ključev
»Pridemo na recepcijo Doma za upokojence, kjer nas čaka gospa Ferjan, ki reče, da ne da ključev stanovanja, češ da še ni preverila, ali je kupnina res na njenem računu. Rekel sem ji, da imam vse s seboj, tudi potrdilo banke.« Gospa ni bila zadovoljna s tem in je še naprej govorila, da se mora sama prepričati v to. »Teden dni gor ali dol, sem si rekel, vseeno mi je,« si je mislil Starc in dejal, da so bili takrat odnosi še dobri.
Naslednjič, ko smo se dobili, je bila Ferjanova še vedno odločena, da ključev ne izroči, saj denarja še ni prejela. »Kako ne? Ste preverili?« jo je spraševal Starc, ona pa mu je odgovarjala, da tega še ni storila. »Kako potem veste, da denarja niste prejeli? Denar je na vašem računu. Pojdimo do prvega bankomata, vas peljem,« je vztrajal pri svojem Starc, ki še pravi, da je bilo stanovanje v času primopredaje prazno. »Stanovanje je bilo prazno, samo kuhinja je ostala.« Sicer pa je bilo v tistem času stanovanje primerno za življenje starejše osebe, ki je živela sama: miza in stoli, postelja, omarica, star pralni stroj za eno osebo, kopalnica … Vrata so bila rumena, vtičnice stare, saj se od takrat, ko je bila stavba zgrajena, do 2017 vanj ni vlagalo nič. Radiatorji so puščali, zato je bil parket pod njimi napihnjen.« Se pravi, to je stanovanje, v katerem se lahko živi ob majhnem popravilu.
»Ne dam ključev,« je govorila gospa Ferjan. »Mene bi zadela kap,« sem komentirala dogodek, a Starc je bil miren. »Menil sem, da gospa ni imela časa ali kaj podobnega. To so taki posli, kjer se lahko kaj zaplete,« je bil še naivno pozitiven. »Bili smo tudi pri notarju, da smo overili vse potrebno za hipotekarno posojilo. Vse po pravilih,« poudari sogovorec. A gospa je vztrajala: »Ne dam ključev!«
Sledila je tožba in nov šok
Po tretji zavrnitvi je bilo Blažu Starcu dovolj. »Tudi gospod Jevnikar je zaradi tega gospe vrnil pooblastilo, saj takega človeka ne bo zastopal,« pripoveduje Starc. Zanimalo me je, ali ta njen prijatelj igral dvojno igro? »Meni se ni zdel tak. Zdi se mi, da je gospe samo pomagal pri prodaji stanovanja. Sam sem tudi še vedno mnenja, da niti gospa pri tem nima prstov vmes.« – »Kdo pa?« ga vprašam. »Ali cerkev, ki ima duhovnika, ki hodi v ta dom, ali pa dva njena nečaka. To je začaran krog od vodstva Doma za upokojence, ki ti dodeli odvetnika, do centra za socialno delo (CSD). Ne vem, ampak če je človek dementen, ti CSD ne da v enemu tednu skrbnika in diagnoze. To traja,« nam razlaga Starc. »Saj še na vrsto ne prideš na pregled pri nevrologu, psihiatru ipd.,« sem se zamislila nad omenjenim dejstvom. »Nobenega pregleda ni bilo,« me znova preseneti Starc. »Kako ne?« – »Ne, samo CSD je odločil, da je gospa dementna. Moj odvetnik je hotel videti odločbo CSD, pa ga je direktorica poslala ven in ga ob tem še nahrulila.«
»Vrnimo se k primopredaji. Ključev nista dobila. Kaj ste potem storili,« sem vprašala Starca. »Nimaš kaj. Čakaš.« – »Koga?« sem vprašala. Starc je potem ukrepal in odšel na policijo ter zadevo prijavil. Policija mu je odgovorila, da s tem nimajo nič in da je edina pot sodišče oziroma tožba, kar sta Starc in njegovo dekle tudi storila. »Potem ko smo vložili tožbo, ker nam gospa ni izročila ključev, pa je ona prek pisarne Kavalič vložila nasprotno tožbo za 240.000 evrov, češ da sem prevarant. Da ji plačamo razliko od že plačanega. Tu še ni bilo govora o demenci,« pravi Starc. »Na podlagi česa je gospa zahtevala še dodatni denar?« me je zanimalo. »Da je cena 148.000 evrov nesprejemljiva oziroma oderuška. Da gospa zdaj zahteva več,« je Starcu sporočil odvetnik Kavalič.
Vse se je tako nakazovalo, saj plačane kupnine za stanovanje Starcu niso hoteli vrniti. »Edino dokumentacijo, ki jo je sodišču poslal odvetnik Edo Kavalič, je bil nepodpisan dokument njenega zdravnika, nepodkrepljen z dokazi,« je glede bolezenskega stanja gospe Ferjanove razložil Starc. »Sodišču sem predložil vse dokumente, predlagali smo vse priče, ki so bile v stiku z gospo, a nas sodišče čisto nič ne upošteva. Sodnica je zavrnila našo tožbo z razlago, da se bosta obe tožbi prenesli na drugo sodišče, češ da ona ne sme odločati, ali je gospa dementna, poslovno nesposobna. Živa farsa,« Starc ne more skriti razočaranja nad delovanjem sodišč.
CDS postane uradni skrbnik
Potem šele se je zadeva začela zapletati. »Ko smo brali njeno tožbo in razlage, se lahko samo smejiš, ker drugega ne moreš.« Starc je nato obvestil policijo, odvetnika in ključavničarja, da bo zamenjal ključavnico. »Veste, midva z dekletom sva vpisana v zemljiško knjigo. Imava vse dokumente, da sva lastnika, a je sedaj na nepremičnini vpisana plomba. Posel prodaje je stekel do konca, kot je formalnopravno to zahtevano.« A glej ga, zlomka. Tudi sodišče je odgovorilo, da v postopku prodaje res ni nobene napake, a obstaja možnost, da je gospa Ferjan poslovno nesposobna. »Poklical sem ključavničarja, zamenjali smo ključavnico, vstopili smo v stanovanje, ki je bilo prazno, ker ga je gospa izselila. Motenja posesti tako ni bilo, prav tako nisem uporabljal njenih stvari. Zdaj živim v stanovanju.«
Ob tem je zanimiva tudi zgodba glede skrbnika gospe Ferjan. Pred tožbo ga ni imela, potem pa je skrbnica postala njena sestra Milena Ferjan Šušteršič. A vseeno je gospa hodila na banko sama. Ker je bila tudi sestra že v letih, je prej Dom za upokojence pooblastil odvetnika Kavaliča, da je na CSD Ljubljana-Moste sprožil postopek in kmalu sam postal uradni skrbnik Ferjanove. »Zanimivo in sporno pri tem pa je, da je odvetnik Kavalič že vse odgovore na naše tožbe podpisoval kot pooblaščenec Ferjanove, čeprav to še ni bil.« Kako je to mogoče, saj je bil tudi podpis, ki ga je dala Ferjanova odvetniku Kavaliču, neveljaven in bi morali biti vsi njegovi dopisi nezakoniti. »Potem ko so združili tožbi in ugotovili, da jim ne bom doplačeval ničesar, ker nimam denarja, se je zadeva odvila naprej. Sodišču smo povedali, da gre pri tem za čisto izsiljevanje,« nam razlaga Starc ter doda, da do tega trenutka še niso zaslišali vpletenih.
Peter Pregelj (foto: Demokracija)
Zaslišanje prič
»Prva sodnica je rekla, da bo zadevo prepustila strokovnjakom, ki so se odločili, ali je gospa dementna ali ne. Potem smo dobili sodnico Jadranko Juhant, ki je razpisala prvi narok, na katerem ni bila zaslišana nobena priča. Pred kratkim, 5. novembra, pa je na novem naroku, kateri je bil odložen petkrat na zahtevo nasprotne stranke, sodnica zaslišala Starca, njegovo dekle, njenega očeta, prej omejenega Marjana Jevnikarja, hišnika, sosedo, medicinsko sestro, notarja in sodnega izvedenca. »Ga je postavilo sodišče?« me je zanimalo. »Zahteval ga je odvetnik gospe Ferjan Edo Kavalič, potem pa ga je izbralo sodišče, sodnica, ja. To je bil Peter Pregelj. On je že pred zaslišanjem napisal izvedensko mnenje le na podlagi nepodpisanega dokumenta in v njem napisal, da je gospa dementna, poslovno nesposobna, v naslednjem stavku pa, da gre za ‘neopredeljeno demenco’,« pravi Starc in doda, da je na zaslišanju Pregelj vseskozi trdil, da je gospa poslovno nesposobna. »Na podlagi česa je Pregelj to napisal? Je to napisal po navodilih zahteve sodišča oziroma sodnika?« se sprašuje Starc. »Pregelj je odgovoril, da je to napisal na podlagi dokumentacije. Katere dokumentacije, saj je odvetnik Kavalič šele kasneje našel zdravnika, ki je to podpisal. Prepozno, mar ne?« – »Katerega zdravnika?« – »Dragana Terziča, psihiatra specialista, ki dela za CSD.«
Oče in sin Pregelj
Ob pripovedovanju Starca se je avtorici tega prispevka stemnilo pred očmi, saj je sama že večkrat opozarjala na sprego sodišč in sodnih izvedencev, prav posebej pa se je lotila problematike psihiatrije in milijonskih zaslužkov v primeru Petra Preglja in Martine Brede Žmuc Tomori, za katero seznam CAE navaja številko dosjeja SDV. Pred letom dni smo namreč v članku z naslovom S psihiatrijo na hitro do državnih milijonov opozarjali, da si je Žmuc Tomorijeva za svojega »maziljenca« izbrala prav mlajšega psihiatra Petra Preglja, ki jo je nasledil v vrhu slovenske psihiatrije. Zdaj lahko dodamo še, da Peter Pregelj to ni postal po naključju. Že njegov oče, zdaj že pokojni dr. Alojzij Pregelj, je bil psihiater v Psihiatrični bolnišnici Idrija, kjer je s svojo družino v stanovanjskem prizidku bolnišnice tudi stanoval. Z zdaj že pokojno ženo, ki je umrla kmalu po prometni nesreči julija 2016, ko sta se s pijanim voznikom (duhovnikom) na cesti Črni Vrh–Godovič z avtomobilom zaletela v skalnato brežino pri kapelici in se prevrnila na bok, sta imela tri otroke, Heleno, Petra in Marto. Tudi Helena Pregelj Tušar je posredno povezana s Psihiatrično bolnišnico Idrija, saj je njen mož Bogdan Tušar aktualni direktor omenjene psihiatrične bolnišnice. Indični krog je torej sklenjen.
Kdo je v ozadju?
A vrnimo se k našemu sogovorcu, ki noče verjeti, da se v ozadju vsega skriva pravosodna mafija, ampak meni, da imamo gnil sistem, ki to dovoljuje. Najbolj ga boli nepoštenje in to, da so ga na sodišču začeli zmerjati, da je prevarant, in da so ga hoteli postaviti na laž. »Na zaslišanju sem povedal tako, kot se je v resnici zgodilo, a so me lovili na to, da se nisem spomnil točnih datumov.« (Vso dokumentacijo hrani tudi uredništvo.) Za konec se sprašuje, kdo ima interes, da se je to zgodilo. So v ozadju dediči gospe Ferjan ali kdo tretji?
Opomba: Članek je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji.
