»Po svoje sem zelo zadovoljen, da je Levica prišla v parlament oziroma ta opcija. Kapitalu odvzeti moč. Če kdo to zmore, je to državni zbor vlada in podobne institucije. To bo potrebno korenito obrniti, odvzeti jim moč, jih obdavčiti, ne pa poslušati to jokanje, da bodo šli v tujino. Naj grejo, naj grejo …« Te besede je tožilec Jože Kozina izrekel na seji parlamentarnega odbora za pravosodje, kjer so se poslanci seznanili z delom tožilstva.
Ni dvoma, da so takšne izjave za tožilca, ki bi se moral načelno vzdržati javnega simpatiziranja s politično opcijo (še zlasti tako radikalno, kot jo zastopa Levica), škandalozne. V tujini bi takšen tožilec moral takoj zapustiti svojo pisarno, a pri nas smo se na politične tožilce, ki bi radi nadaljevali kontinuiteto zloglasnega sovjetskega tožilca Višinskega, že kar navadili.
Kljub temu pa je stališče, ki ga je izrazil Jože Kozina, v resnici zelo nevarno in kaže na to, da komunistični radikalci uvajajo venezuelizacijo tudi v že tako korumpiran pravosodni sistem, ki je v zapor poslal Milka Noviča in duhovnika Francija Klopčiča (da procesa Patria ne omenjamo), pravkar pa se je začelo tudi sojenje Tadeju Strehovcu.
Namreč, kdo je Jože Kozina? Gre za prepoznavnega tožilca, nekaj časa je deloval v specializirani skupini državnih tožilcev, ki so ga mediji okronali kot glavnega lovca na tajkune, ki je do priznanja krivde spravil Bineta Kordeža in Tomaža Lovšeta. Kozina je prejemnik nagrade za izjemne delovne dosežke, po naših podatkih je kandidiral celo za ustavnega sodnika, ves čas se je tudi pojavljal v medijih kot eden javno najbolj prepoznavnih tožilcev, ki so učinkovito stopali na prste tajkunov. Svoje politične nagnjenosti doslej ni razlagal. V intervjuju za Delo februarja 2016 je dejal: »Skovanko, da sem lovec na tajkune, so mi žal prilepili drugi. Sam se nimam za nobenega lovca. Delam zadeve, ki so mi dodeljene. Zaradi njih sem v javnosti izpostavljen bistveno bolj, kot bi si sam želel. Nekatere stvari sprejemam kot nekaj, čemur se pač ne morem povsem izogniti, kot na primer dejstvo, da je že pred leti nekdo na moje ime odprl profil na facebooku, čeprav sem med kolegi znan zlasti po računalniški nepismenosti, na katero pa sem celo ponosen.«
Je pa Kozina v istem intervjuju izjavil tudi slednje: »Toliko sovraštva, zavisti ter skoraj patološke usmerjenosti v preteklost zgolj zato, da se z vztrajnim praskanjem krast iz že zaceljenih ran čim bolj zastre pogled v neko vitalno prihodnost, so lastnosti, ki nam seveda niso v čast. Ali kot je pred kratkim rekel Ivo Boscarol, ta družba odpušča vse, samo uspeha ne. Namesto da bi se veselili vseh pozitivnih stvari in uspehov, ne glede na to, kdo jih je dosegel, se hranimo samo še z aferami in senzacionalizmi vseh vrst.« Se vam zdi, drage bralke in bralci, da se ta izjava vsebinsko nekako ne ujema s tisto, ki smo jo citirali uvodoma? Je tožilec torej blefiral ali pa je v vmesnem času doživel metamorfozo? Mimogrede, od marca letos je Kozina vrhovni državni tožilec, torej član najožje tožilske elite, ki jo na najvišji ravni predstavlja generalni državni tožilec Drago Šketa. Odlok o imenovanju Kozine za vrhovnega tožilca je sicer podpisal tedanji premier Miro Cerar.
No, morda velja spomniti, da bi v primeru, če bi bila Slovenija normalna država, v zaporu že zdavnaj pristal tudi sedanji ljubljanski župan Zoran Janković, za katerega se zdi, da je povsem nedotakljiv za organe pregona, kljub številnim kazenskim ovadbam. Razen če ga bodo njegovi šefi žrtvovali za »višje cilje«. Kje so bili dosedaj vsi ti tožilski »lovci na tajkune«? In kdo se je doslej sploh loteval primerov pranja iranskega denarja v NLB? In kje so vsi tisti, ki so sodelovali v bančnem kriminalu, kar je v mandatu prejšnje sestave državnega zbora preko preiskovalne komisije raziskoval Anže Logar?
Velja tudi spomniti, da je tožilec Kozina v preteklih letih s pozicije »tretje osebe« velikokrat komentiral razmere v družbi. Leta 2014 je časopis Finance povzel njegov intervju v TFL Glasnik: »Kdo je imel in ima še danes resnični interes, da se preganja bančni kriminal? Kdo? Pri nas vsi bolj ali manj iz varnega zavetrja govoričimo samo o tem, kako nam gre slabo in kako bi moral nekdo drug narediti to in ono, sami pa se pri tem nismo pripravljeni izpostaviti niti pod razno. Žal se končni seštevek takšnih posameznikov na ravni celotne družbe zrcali natančno v tem, kar imamo in česar se ob taki ovčji filozofiji še dolgo ne bomo otresli. Dokler bo temu tako, dokler imamo tako sklenjen krog, v katerem je država lastnica pogoltnih bank, banke pa so upnice podjetjem, ki so prezadolžena, ker so se v preteklosti izčrpale s financiranjem lastnih prevzemov, vendar pa imaš na koncu »rajo«, ki ji država lahko kadarkoli izstavi račun za vse navedene zapitke, je moč takšno prakso ponavljati tako rekoč v nedogled, vsekakor pa vsaj do tedaj, ko imaš v tem krogu nekoga, ki mu lahko izstaviš končni račun.« Kot je tedaj dejal, je mnogo posameznikov, »ki so že več kot dvajset let na ključnih položajih v državi, pa namesto da bi bili ob zatečenem stanju vsaj tiho, danes največ moralizirajo o bančni luknji in s prstom kažejo na tožilstvo in policijo, češ, da ni še noben bankir za rešetkami«. »Ampak ti ljudje so dvajset let sodelovali pri tem, imeli vse vzvode moči, da bi to preprečili, pa niso storili popolnoma nič,« je v zadržano »vstajniškem« slogu tedaj dejal Kozina.
Da pa je Kozina dejansko politkomisar, je že konec leta 2014 opozoril publicist Bojan Korsika na portalu Požareport (v celoti lahko preberete komentar TUKAJ). Za Kozino je zapisal, da je »arhetip Slovenca, ki sovraži bogate. Pa še posebni tožilec je povrhu. Prav po kučanovsko deluje skromno, oblači se grozno, ampak to je v Sloveniji prej plus kot minus. Stalno poudarja, da ga ne zanima medijska pozornost, ampak “stalno” je v medijih.« Torej bi moral že takrat marsikomu zazvoniti alarm. Kot je zapisal Korsika, se Kozina nikoli ni izpostavil v kazenskem pregonu Jankovića, Gregorja Golobiča ali Katarine Kresal.
Skratka, najbolj »ljudski« tožilec v Sloveniji je s svojo zadnjo razvpito izjavo dejansko samo potrdil, kdo je v resnici in kam spada.
