Piše: Anamarija Novak
Osemindvajsetega marca bo minilo 30 let, ko je takratni predsednik vlade Janez Drnovšek zamenjal tedanjega ministra za obrambo Janeza Janšo. Mediji še danes zadevo Depala vas označujejo za običajno afero, ki pa to ni bila. To je bil državni udar – bila je zarota.
Tako je zapisal soavtor knjige »1994 Zarota Depala vas« Jože Biščak, ki je prepričan, da Depala vas ni bila samo zarota proti osamosvojitelju Janezu Janši, ampak zarota proti samostojni Sloveniji – in ta se je začela že več mesecev prej. Frazo »kdor ni z nami, je proti nam« je populariziral Lenin, poznajo pa jo vsi partijci, ki so opravili prave tečaje. Pri nas je fatvo javno izrekel tudi zadnji šef komunistične partije Milan Kučan v razvpitem govoru februarja 1994 v Novi Gorici, ko je izjavil: »Domovinsko pravico je v tem kontekstu dobilo, ali če sem bolj natančen, dobiva načelo ‘kdor ni z nami, je proti nam’, še bolj določno ‘kdor ni z mano, je proti nam’. Je torej sovražnik in za premagovanje sovražnika so dovoljena vsa sredstva. Ne smo tista, ki jih pozna demokracija, torej argumenti, protiargumenti, ampak vse tisto, kar z demokracijo nima nobene zveze. To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična. Nekdo je v takšni politiki vedno odveč. Je moteč.« In zgodila se je Depala vas – zarota, ki je pomembna za razumevanje tega, kar se dogaja danes.
Načrtovan politični umor
Dvajsetega marca 1994 naj bi bili štirje pripadniki Slovenske vojske pri Depali vasi grobo pretepli in skoraj ubili civilista, kar je bil povod za razrešitev tedanjega obrambnega ministra Janeza Janše. Tako je bilo videti na zunaj. A ozadje je bilo veliko bolj srhljivo. Milan Smolnikar, ki se je tako rekoč le dan po dogodku znašel na naslovnici Mladine s povito glavo, dejansko ni bil navaden civilist. Šlo je za sodelavca ministrstva za notranje zadeve. To je bil seveda le vrh ledene gore ene največjih političnih zarot doslej. Šlo je predvsem za načrtovan politični umor Janeza Janše, obrambnega ministra iz časa osamosvajanja Slovenije, ki je le slabo leto pred tem dogodkom od Jožeta Pučnika prevzel vodenje Socialdemokratske stranke Slovenije (SDSS). Stranka je prav tedaj zaznamovala peto obletnico svojega nastanka. Prav v tistem času so se liberalni demokrati pod vodstvom Janeza Drnovška, tudi predsednika vlade, na Bledu združili s frakcijo Zelenih Slovenije, socialisti in pretežnim delom Demokratske stranke (frakcije razpadle SDZ) v novo stranko Liberalno demokracijo Slovenije, ki je bila vse do leta 2004 vodilna stranka slovenske politike. Ves potek dogajanj sta takrat iz ozadja usmerjala zlasti dva partijca − prvi je bil predsednik republike Milan Kučan, drugi pa nekdanji bančnik in boter vzporedne ekonomije Niko Kavčič. Slednji je veljal za skrivnega botra Rupel-Bavčarjeve skupine, ki je dve leti in pol prej zapustila Slovensko demokratično zvezo. Janez Drnovšek, ki je s pomočjo karizme nekdanjega naprednega člana predsedstva razpadle SFRJ leta 1992 postal predsednik liberalnodemokratske stranke in nato še premier, je po volitvah konec leta 1992 v vladi obdržal obrambnega ministra Janeza Janšo – s čimer pa se akterji globoke države niso strinjali, saj je postal prenevaren njenim interesom.
Več si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
