Piše: Milan Gregorič, ekonomist, kulturnik in publicist
Neizpodbitno je, da je slovenska levica tudi po zaslugi žametne tranzicije ohranila nadzor nad glavnimi vzvodi realne družbene moči, kot so kapital, mediji, represivni organi, civilna družba, šolstvo, kultura idr., ter prek njih obvladuje večino družbenih podsistemov.
Po potrebi jih tudi zlorablja v svojih brutalnih spopadih za oblast in v bitkah pri oblikovanju javnega mnenja (Kramberger, afera Patria in drugi brutalni poskusi sodnega oz. političnega umora Janše, Kangler, Trenta, kraja Janševega poslanskega mandata, kolesarji in poskusi uličnih prevratov, kadrovski pogromi na RTV s podporo ustavnega sodišča idr.). Ob nekaterih volitvah je pomladna stran nekoliko pomešala štrene globalni državi v oblastnih organih, a v preostalih družbenih podsistemih se stvari niso bistveno spremenile.
Globoka država in njeno mafijsko ozadje
V njih so se ustvarili medsebojno povezani levičarski monopoli, iz katerih so zrasli tajkuni oz. oligarhi (bogataši, finančni mešetarji), ki so obogateli v glavnem s poslovanjem z državo ali celo prek problematičnega grabeža družbenega kapitala zlasti na začetku tranzicije. Tomaž Štih je opozoril (Demokracija, 9. 3. 2023), »da so oligarhi npr. predsednica države, predsednik vlade, župan glavnega mesta … In ker skupaj obvladujejo večino družbenih sistemov, ni nad njimi več nobenega demokratičnega nadzora. Res je, da so bili izvoljeni na volitvah, vendar je bil na volitvah izvoljen tudi Slobodan Milošević«. Temu se v strokovni literaturi reče nevidna dejanska moč države ali politična mafija, ki ni bila izvoljena, a obvladuje družbo, podobno kot v avtoritarnih ali celo fašističnih sistemih. Slednja pa hlepi tudi po formalni moči, to je po vladanju. Zato uporablja vse svoje vzvode družbene moči, da nasprotni, pomladni strani prepreči prevzem oblasti ali pa da jo čim prej zruši, če se ji je že uspelo povzpeti na oblast. Vladajoča stran namreč nadzoruje družbena korita (proračune), ki so glavni cilj globoke države. Dostop do njih pa vodi prek vlade. Dr. Matej Avbelj je opozoril (Vladavina prava in ideologij, 2. 10. 2020), da je Slovenija v primerjavi z višegrajsko četverico »naredila najmanjši prelom s totalitarno preteklostjo v sociološkem smislu, v smislu ohranjanja elit ter starega modusa operandi. Imeli smo, in na to smo bili ponosni, najmehkejšo tranzicijo, zato pa je kot posledica tega ostalo največ trdnih temeljev nekdanjega totalitarnega sistema. In edino zdravilo proti temu je vladavina prava v formalnem, vsebinskem in dejanskem smislu, ki pomeni nasprotje samovolje in arbitrarnosti … Vladavine prava pa ni mogoče izvajati s sankcijami iz Bruslja. To je namreč naloga članic«. Sam bi dodal, da je težka, mučna in dolgotrajna.
Medijski monopol levice in njegove zlorabe
V zvezi s slovensko medijsko sceno obstajajo neizpodbitni dokazi, da
levica prek kapitalskih in kadrovskih navez obvladuje od 80 do 90 odstotkov tiskanih in elektronskih medijev, vključno z javno RTVS. »Slovenija je edina država v Evropi, ki nima niti enega svojega dnevnika, ki ne bi bil rdeč,« je za Reporter nekoč dejal Tino Mamić (2017). Levi izobraženi politiki se dobro zavedajo tega svojega pošastnega monopola, a držijo glavo dol in potuhnjeno molčijo. Ne moti jih niti dejstvo, da se ta monopol ob vsaki priložnosti zlorablja za zavajanje javnega mnenja in vzpon na oblast. Še več, ob vsakem poskusu pomladne strani, da bi razbila ta monopol, tožarijo Slovenijo v organih EU, da je pri nas medijska svoboda ogrožena, kot je bil to primer z levičarsko histerijo okrog RTVS, za katero je novinar Dela Janez Markeš že leta 2022 kot kolumnist Maga napisal, »da sta nacionalna televizija in radio leglo politične in finančne korupcije, največja manipulatorja javnega mnenja in tako eden glavnih krivcev za propad demokracije«. Poleg tega so redki alternativni mediji nastajali v velikih mukah, v glavnem s prispevki državljanov in gledalcev oz. poslušalcev, odrezani od oglaševalskega denarja in z Udbo neprestano za vratom. Na srečo je nastop družbenih omrežij nekoliko omajal medijski monopol levice, ni ga pa odpravil, saj že razmišljajo, kako bi ta omrežja prek cenzure disciplinirali. In ob dejstvu, da je pluralnost in uravnoteženost medijske scene eden od temeljnih pogojev za normalno delovanje demokracije, ni čudno, da je slovenska demokracija pohabljena. Dr. Peter Jambrek je zapisal (Novi glas, 1. 10. 2020), da je tovrstno neravnovesje tako hudo, »da pomeni poseg v ustavne pravice do svobode izražanja najmanj polovice slovenskega volilnega telesa«. Škof Peter Štumpf pa je opozoril (Družina, 2. 1. 2019), »da dvoje stvari sili ljudi k nasilju, in sicer pomanjkanje kruha in pomanjkanje svobode govora«. In revolta, ki ga to stanje vse bolj povzroča pri širokem sloju prebivalstva, ne bo mogoče ustaviti.
Slovenske leve vlade kot podaljšana roka globoke države
Leve slovenske vlade s svojimi »novimi obrazi« na čelu so se v zadnjem desetletju izkazale kot šolski primer zlorab sodstva, civilne družbe in drugih institucij, ki bi bil v čast tudi Putinu in bi moral najti mesto v učbenikih pravnih in družboslovnih fakultet po svetu. Zato ni čudno, da nobena od teh vlad v zadnjem desetletju ni končala mandata, njihovi predsedniški »novi obrazi« so končali v obcestnem jarku, njihove stranke pa so volivci s predsedniki vred izpljunili iz parlamenta (Zares, PS, SAB, SMŠ). In temni oblaki se zbirajo tudi nad stranko GS, ki je nastala tako, da je ob pomoči političnih mešetarjev iz ozadja Golob pometel po ljubljanskih ulicah ostanke in odpadke propadlih strank in iz njih naredil vlado. Prava politična greznica. Tako smo dobili ekipo, ki je po izjavah Tomaža Štiha (Demokracija, 9. 3. 2023) ob njenih diktatorskih vzgibih »nezdravo obsedena z družbeno kontrolo v strahu pred izgubo oblasti. Zaskrbljivo pa je, da režim postaja vse agresivnejši (brutalna ugrabitev Siola, kadrovski pogromi na RTVS, ustanavljanje in pošiljanje preiskovalnih komisij nad redke alternativne TV in izrekanje pogojnih kazni njihovim voditeljem ipd.)«. Dr. Matevž Tomšič je zapisal (Demokracija, 7. 7. 2022), »da gre za opitost od oblasti, kakršni nismo bili priča v celotnem osamosvojitvenem obdobju«. Edvard Kadič pa je pribil (Demokracija, 1. 6. 2023), »da prosti pad ugleda državnih institucij postaja naravnost grozljiv«. Naj k temu dodam še v javnosti razgaljene okostnjake iz Golobove omare, tiste iz njegove preteklosti in novejše sporne posle na Balkanu. Vključno z javno lažjo o njegovih osebnih dohodkih, ki jih je Kučan skušal braniti z izjavo (Nova24TV, 26. 4. 2022), da »visoki dohodki niso greh«, in so si njegovi vazali ob tem smradu molče zatiskali nos, zamižali in gledali stran. Bojan Požar pa je pri tem dejal (Domovina, 21. 4. 2022), »da znotraj nobene spodobne države noben politik ne bi mogel preživeti niti ene takšne afere, kaj šele vseh skupaj«. Dr. Vinko Gorenak pa je šel še dlje, rekoč (Demokracija, 22. 12. 2023), »da je Robert Golob prepričljiv lažnivec«. Končno ga ob njegovih nastopih izdajajo tudi obraz in oči. Kajti z obraza lahko spereš marsikaj, ne moreš pa z nobeno žajfo sprati laži, sprenevedanja in sprijenosti. Mislim, da ga z njegovim »Božjim kompleksom nezmotljivosti« čakajo bridki trenutki. Strinjam se z opozorilom dr. Juhanta, da je pred slovenskimi demokrati velikanska naloga, da na kakršenkoli primeren način združijo svoje moči, ustavijo surov, rušilen, nemoralen levičarski buldožer in ustvarijo skupaj Slovenijo, o kateri smo sanjali.
