Napad predsednika vlade Marjana Šarca na medije, ki stvarnost in dogajanja v njej razumejo drugače kot vladajoča kamarila levičarskih politikantov, ideoloških zaslepljencev in “watch dogov” društva za medijsko presstitucijo, je najhujši napad na svobodo medijev po osamosvojitvi.
Tega si vsaj javno ni upala dovoliti niti samopašna vladavina Janeza Drnovška, ki je te stvari prek Gregorja Golobiča urejala v ozadju globoke države in ne javno. Posledica tega je, da imamo danes v večini MSM-medijev novinarsko-uredniške kadre Golobičeve globoke države (tipičen primer je Siolov portal), da o tistih, ki se še niso upokojili in so bili sodelavci udbe in KOS-a, niti ne govorim. Enega takšnih je v teh dneh javno razkrinkal Vinko Gorenak – gre za Dejana Koširja, ki je danes urednik Dnevnika, ki je bil glasnogovornik neke vlade, kjer se je izkazoval s kompetentnostjo škandalov in ki je bil odgovorni urednik Dela, ki je slavilo nedela takratnega lastnika Boška Šrota, kar je bila presstitucija po definiciji.
Slovenski MSM-mediji torej niso samo prestreljeni z bivšimi ovaduhi iz komunističnega režima, ampak tudi z večino tistih, ki živijo profesionalno novinarsko življenje ob spoznanju, da se je lahko klanjati močnim in težko biti pokončen. Neodvisno novinarstvo je seveda utvara in levičarska laž – mediji niso neodvisni in novinarji tudi ne, a ne glede na uredniško politiko, so in morajo biti odvisni samo od resnice. Pri nas leva laž po orwellovsko ni laž, desna resnica pa velja najmanj za sovražni govor.
V razmerah, ko se peticionaši 571 nagrajujejo med seboj, kot da gre za tekmovanje, kdo bo zmagovito nagrajen za vlogo psa čuvaja medijskega enoumja in neprofesionalnosti, so vse možnosti odprte! In tako dobi poklon watch dog za življenjsko delo napovedovalec oziroma usmerjevalec dogajanja na “elitnih” TV Odmevih – to je Slavko Bobovnik, ki je bil vse profesionalno življenje del močne države, prej partijske, zdaj “demokratične”. V posmeh pravi vlogi novinarstva in novinarjev pa dobi nagrado še novinar, ki je prepisal pogodbo med ono bosansko državljanko in SDS o najemu kredita. Kar pomeni, da društvo partijskih peticionašev 571 iz tega dogodka še vedno delajo afero.
Vrhunska nagrajenka postane Eugenija Carl, ki ji ljubkovalno pravijo solatarca, ker je razkrinkavala zeleno mafijo kot usodni problem te države. Postane watch dog zelenjave in za to usodno razkritje postane tudi Slovenka leta. V zadnjih dnevih se promovira kot profesionalna kričava sovražnica kandidata za koprskega župana Borisa Popoviča. Njeni televizični novinarski nastopi so polni sovraštva, nastopaštva in samozadostne neprofesionalnosti. Kot je izpovedal njen koprski urednik Matej Sukič, gre za novinarko, ki počne skrajno neprimerne stvari, je žaljiva, polna žolčnih izopadov – v glavnem je odličen primerek novinarstva javne televizije.
Med tako imenovane mudžahedinke TV javne hiše sodi tudi Mojca Pašek Šetinc, ki je znana po tem, da je njen urednik kar njen partner Mile Šetinc, lobist info sistema, kamor na primer sodi tudi Franci Zavrl kot sramoten član JBTZ. Pašek-Šetinčeva je bila tudi organizatorka protesta na programskem svetu, kjer so razvili plakat “Smrt Janši, svoboda narodu”. Še ena novinarka, tokrat iz TV kulture, Špela Kožar je ob “plakatni aferi” v Velenju zanjo obtožila desnico, ob koncu preiskave pa se ni opravičila za svoja natolcevanja. Kar je v skladu z agitpropom javne hiše. Da o izmišljotini atentata na novinarsko ekipo v Novi Gorici ne govorim posebej. Slava mrtvi kameri.
O kakšni nespodobnosti mudžahedink TV Slovenije v zadevi Thompson in Igorja Pirkoviča, ki so ga nekatere razglasile celo za ustaša, seveda ni mogoče govoriti, ker je to del plačljivega prisilnega servisa te javne hiše. Podobno velja za nasilno, ogabno gonjo proti dr. Jožetu Možini in Pričevalcem.
Zato tudi ni bilo nobenih konsekvenc, ko so mudžahedinke brez enega samega dokaza obtožile Janeza Janšo, da dela svojo vojsko, kar bi bilo hudo kaznivo dejanje, če sklepamo samo po zadevi Šiško, ki se je nekaj zafrkaval in je preventivno, so rekli sodniki, za zapahi. Janša se je na to javno objavljeno informacijo silovito odzval, kar je glede na obtožbo seveda popolnoma razumljivo. Za ta odziv je dobil trimesečno pogojno zaporno kazen z enoletno preizkusno dobo. Sodnica, ki je to nerazumno kazen izrekla, se seveda ne zaveda, kaj je v resnici povzročila – da ne gre zgolj za zastraševanje, ampak da gre tudi za nepravico obtoženega – četudi politika, da se argumentirano brani pred zelo hudo lažnivo obtožbo. Ta kazen seveda v nadaljnjih postopkih ne bo vzdržala presoje normalnega dela pravne države in pravosodja, ima pa preventivni zastraševalni učinek, kar je tudi edini njen namen.
Zdaj se lahko vrnem k iztočnici tega zapisa, k predsedniku vlade Marjanu Šarcu, ki se seveda o stranpoteh MSM medijev ni nikoli izrekel, ker je njegovo politično preživetje odvisno od njih. In ker so v resnici iz slabega gostilniškega humorista naredili predsednika vlade. Se je pa lotil opozicijskih medijev, saj je že prej zagrozil, kako bo dal preiskati Janševe medije in njihovo financiranje iz Madžarske. Šarčeva izjava ni samo škandalozna za človeka, ki je nosilec izvršilnega dela oblasti, je tudi neustavna, z vidika morale – ki itak nič ne šteje – pa nemoralna greznica, iz katere prihaja cenzura in poskus ekonomsko-finančnega pritiska na medije, ki ga nimajo ravno v čislih. In seveda ne brez argumentov. Šarčeva vlada je v resnici v posmeh normalnim demokracijam, a o tem kdaj drugič.
Šarčev napad na drugače misleče medije je torej napad na svobodo medijev, napad na temelje ustavne ureditve in je zloraba oblasti. Šarčev odziv je bil skorajda popolnoma identičen vsebini napadov, ki jih že nekaj mesecev – ob ministriranju MSM medijev, posebej urednice Tatjane Pirc na javnem radiu – izvaja Domen Savič, človek, ki ne varčuje s sovražnim govorom, etiketami posameznikov in skupin in njihovimi diskvalifikacijami najnižje vrste. In to bitje si drzne napadati “kao” sovražni govor opozicijskim medijev! In temu nizkotnemu opravljivcu prisluhne predsednik vlade in ga po mojih informacijah celo sprejme na pogovor. Marjan Šarec, predsednik vlade, se niti toliko ni potrudil, da bi njegov odziv na opozicijske medije bil njegov in ne dobesedno nazvajanje Savičevega pisma, ki je priromalo na njegov vladni naslov. Šarec se tako izreka še za varuha morale medijev opozicije, kar je skrajno nevarno in v resnici diktatorsko. To je človek nemorale, ki je v občinskem svetu Kamnika, ko je bil še župan, cenzuriral ime pesnika Franceta Balantiča, ko je šlo za poimenovanje knjižnice. Torej mu ni nič svetega, čemu bi mu bila svoboda medijev.
Celo v osemdesetih letih popitovske partijske vladavine bi takšno dejanje povzročilo pravi mali vihar v delu javnosti in novinarstva, zato so partijske sile – med katerimi se je odlikoval vzpenjajoči se agitpropovc Milan Kučan – z drugače mislečimi obračunavale na zaprtih partijskih seansah, potem pa po potrebi zaplenile kakšen medij, čemur so se kasneje odpovedali, ker to je bila najboljša medijska reklama. Predsednik vlade Marjan Šarec pa v novi državi Slovenije v 21. stoletju ponavlja zgodbo partijskega ernoumja z grožnajmi – ki pa povsem sovpadajo tudi s tistim delom globalne marakeške resolucije o tem, kaj je treba v zvezi z migranti v prihodnje prepovedovati in kaznovati.
Glede na to, da ta napad Marjana Šarca ne bo doživel nobene konsekvence (levičarska pokorna novinarska srenja na čelu s Pirc Musarjevo ga pozdravlja in mu čestita), ostane samo še bolj odločna drža opozicijskih medijev in tistega dela javnosti, ki si ne dovoli zapreti ust in pravice do lastnega mnenja. In to ne glede na savičevske napade na katolibane in na javno promoviranje groženj tipa – še premalo smo jih pobili.
P.s.: Evropsko novinarsko združenje med drugim pravi, da ima vsakdo pravico do svobode izražanja, do svobode mišljenja brez vpletanja in posredovanja oblasti. Svobodo in pluralizem medijev je treba spoštovati.
