Piše: Gal Kovač (Nova24TV.si)
Domači levičarski aktivisti, predvsem za krmilom RTV in tudi komercialnih medijev, so se v preteklih dneh na veliko razpisali o domnevnem “fašizmu” in postfašizmu bodoče italijanske premierke Georgie Meloni. A vse kaže, da bodo v svojih blodnjah kaj kmalu ostali sami. O Melonijevi se je sedaj izrekel še nekdanji italijanski premier Matteo Renzi, evropski liberalec iz iste družine političnih strank kot Gibanje Svoboda. Pisanja novinarjev o domnevnem fašistoidnem karakterju je označil kot “fake news”.
“Iskreno povedano, Georgii Meloni sem nasprotoval. Nisem njen najboljši prijatelj. Bila sva in bova nasprotnika. Vedno. A mislim tudi, da ona ni grožnja italijanski demokraciji. Ona je moja rivalka, še naprej se bova borila, ampak ideja, da obstaja tveganje fašizma v Italiji, so absolutno lažne novice,” je za CNN dejal Renzi.
Prva domača obtožba na račun bodoče predsednice Italije je prišla iz ust “objektivnega” novinarja RTV Igorja E. Berganta, sicer znanega levičarskega aktivista, ki je Melonijevo med vodenjem oddaje obtožil, da je postfašistka, karkoli naj bi že to pomenilo. Kasneje so se zvrstili številni napadi. V Delu so zapisali, da v Italiji ponovno vladajo nasledniki fašistov, v celotno igro obtoževanja pa se je vključil tudi novopečeni evropski poslanec Socialnih demokratov Matjaž Nemec. Ko je nekdanji predsednik vlade Janez Janša čestital zmagovalcem italijanskih volitev, je na spletnem omrežju Twitter objavil zapis: “Ta tvit bo šel v zgodovino, ko bo fašizem ponovno potrkal na slovenska vrata.”
Molk je tudi v tem primeru zlato
Evropski poslanec in vrla novinarska kasta bi tudi tokrat potegnila modrejšo potezo, če bi se komentiranja dogajanja vzdržali.
Kaj v resnici moti levičarje na Melonijevi
Novinarji, kot je Igor E. Bergant, in politiki, kot je Nemec, imajo sicer veliko povedati o izvoru politične stranke, ki jo zastopa Melonijeva. Poglobili so se v zgodovino in ugotovili, da je velika verjetnost, da bo bodoča italijanska predsednica kot dejanski fašist in diktator Benito Mussolini. Morda jih preganja v njihovih najhujših nočnih morah, a ne politični program prednikov, ki jih po njihovem mnenju predstavlja. Kot so pred kratkim ugotovili na blogu Kavarna Hayek, je fašistični program italijanskega diktatorja docela enak programu, ki ga danes promovirata stranka Levica in Socialni demokrati. “Zavzemanje za krajši delovni čas, minimalno plačo, progresivno obdavčitev, udeležbo delavcev v upravah podjetij, zaseg cerkvene lastnine in podobno,” so zapisali v omenjenem blogu. Vse to bi brez najmanjše težave podpisali poslanci obeh strank.
Ne, politike iz omenjenih vrst moti današnja politika Melonijeve, ki je diametralno nasprotna njihovi, s fašizmom pa nima nič skupnega. Tako je izjavila: “Napadajo nacionalno identiteto, napadajo versko identiteto, napadajo spolno identiteto, napadajo družinsko identiteto. Ne smem se identificirati kot Italijanka, kristjanka, ženska, mati. Ne, moram biti državljanka X, spol X, starš 1, starš 2. Moram biti številka. Ko ne bom več imela identitete in korenin, takrat bom idealna sužnja finančnim špekulantom. Perfektna potrošnica. To je razlog, zakaj se nas tako bojijo … Ker ne želimo biti številke. Branili bomo vrednost človeškega bitja, čisto vsakega človeškega bitja.”
Resnici na ljubo takšne izjave ne delujejo prav nič fašistično, ravno nasprotno. Delujejo kot snop luči, ki osvetljuje gnilobo politike tistih, ki nanjo kažejo s prstom. Prav tako boli, saj razkriva resnične fašiste naše dobe. Najdemo jih v vrstah tistih, ki se še vedno skrivajo za rdečo zvezdo.
