Piše: C. Š. (Nova24TV.si)
“Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan,” je predsednik predsedstva republike Slovenije Milan Kučan dejal na Trgu republike, ob razglasitvi samostojne Republike Slovenije, 25. junija 1991. Toda kaj je takrat s tem resnično mislil?
Milan Kučan v osrednjih medijih, ki so pod kontrolo tranzicijske levice, ohranja simbol zaslužnega za slovensko osamosvojitev. Njegovo resnično vlogo v vseh procesih osamosvajanja smo na Nova24TV že večkrat osmislili z vsemi dokazi.
Osamosvojitelj dr. Jože Pučnik je v enem izmed zgodovinskih video posnetkov poudaril, da “niso vsi tisti, ki so ploskali samostojni državi, bili udeleženi pri njeni graditvi.” Kot je spomnil, so kar štirje od petih članov državnega predsedstva (razen Ivana Omana), ki je bil takrat vrhovni poveljnik slovenskih sil, podpisali “željo, da se Slovenija ne oborožuje.” “Ker je to podpisal tudi predsednik predsedstva (Milan Kučan), pomeni to v mojih očeh veleizdajo.” Spomnimo, da je Kučan ukazal razorožitev takoj ob prisegi Demosove vlade, maja 1990.
Še ob razglasitvi samostojnosti za Jugoslavijo suverenih držav
Kučan je že takrat napovedal, da so “sanje” o samostojni Sloveniji končno jasne tudi tistim, ki so ob plebiscitu in po njem, vse do nedavnega Slovence zapeljevali z oznanili o hitrem mednarodnem priznavanju. Kar je preko svojih odposlancev sam načrtno počel. Kučan je nato šokantno zatrdil, da upa, “da bodo dali prednost tistemu trdnemu delu, ki nas je pred časom, še davno pred padcem Berlinskega zidu, naredilo veliko bolj evropske.” V prevodu, tistim, ki so samostojnosti nasprotovali. Nato pa je razkril svoj pravi obraz in dejal, da “ostaja Republika Slovenija tudi v naprej odprta za poskuse preverjanja možnosti za oblikovanje morebitne nove skupnosti dosedanjih republik socialistične federativne republike Jugoslavije.” Kot skupnost suverenih držav.
Vse to dodatno dokazuje, da Kučanu samostojna Slovenija, kot je tudi že sam priznal, nikoli ni bila “intimna opcija”, njegovo načrtno miniranje demokratizacije in razvoja naše države ima torej povsem jasen namen – neko drugo tvorbo, v katero nas vodi njegov naslednik Zoran Janković.
