Piše: G. B.
Nedavno smo obeležili dvajseto obletnico smrti dr. Jožeta Pučnika, disidenta, državnika in sociologa, ki je bil pogonski motor osamosvojitve.
Pučnik je bil po osamosvojitvi kratek čas podpredsednik vlade in nato en mandat poslanec tedanje Socialdemokratske stranke Slovenije, do leta 1993 je bil tudi njen predsednik. Po umiku iz aktivne politike pa ni nehal spremljati civilnodružbenega dogajanja in se vključevati vanj. Bil je tudi podpisnik številnih civilnodružbenih izjav ter avtor člankov, med drugim tudi za zbornik Sproščena Slovenija – obračun za prihodnost. Kljub temu pa se ga najbolj spominjamo kot vodjo Demosa, ki je tudi največje omahljivce spodbudil k odločnosti.
Kaj je dejansko rekel Pučnik?
Okoli najbolj znanih Pučnikovih besed, izrečenih 23. decembra 1990 zvečer v Cankarjevem domu, pa še vedno obstaja precej nesporazumov, saj jih objavljajo v nekoliko popačeni obliki. Zato velja izpostaviti to, kar je dr. Jože Pučnik dejal na sam plebiscitni dan v izjavi za TV Slovenija: »Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo. Za Slovenijo pa gre zato, da /ker, op. ur./ je danes slovenska politika dobila ukaz slovenskih volivcev, da izvrši to, za kar je pri tem plebiscitu šlo!«
Čeprav izjava deluje nekoliko evforično, pa velja spomniti, da je bil prav Pučnik tisti, ki je na internem sestanku Demosovega poslanskega kluba in ministrov v Poljčah, 9. novembra 1990, najbolj glasno podprl idejo o plebiscitu, potem ko se je izkazalo, da s prvotnim načrtom – sprejetjem ustave in z referendumom o ustavi – ne bo mogoče doseči samostojnosti, saj je priprava ustave tekla prepočasi. Nekateri govorniki v Poljčah so svarili pred prehitro potjo v samostojnost, češ da tujina ni na naši strani in da bi lahko šlo kaj narobe, Pučnik pa je odločno pozval, naj gre Demos odločno naprej in naj s plebiscitno pobudo preseneti Beograd. Po njegovo je bilo treba pohiteti, ker »Jugoslavija razpada na pašaluke, kmalu bo vsaka republika imela svojo armado«. Torej je potrebno presenetiti Beograd. V luči kninske krize, s katero se je na jesen 1990 že širil virus hlodovske revolucije na Hrvaškem, je Pučnik tako presodil, da je bolje pohiteti kot oklevati, zato je kot datum plebiscita predlagal 23. december 1990, kar pomeni, da je bilo časa za pripravo samo mesec in pol. Predlog so navzoči sprejeli z aplavzom, Pučnik pa je nato predčasno zapustil sestanek in odhitel na Ptuj, kjer se je udeležil sestanka lokalnega odbora svoje stranke.
Po končanem sestanku je tudi novinarjem povedal za datum plebiscita, kar je sprožilo pravi vihar v kabinetu Milana Kučana. Zato je moral Pučnik malo kasneje še zadnje dvomljivce v Demosu prepričati, da je plebiscit nujen, vendar pa je Demos moral za ohranitev datuma privoliti v pogoje, ki jih je postavil Kučanov krog. V samo mesecu in pol od prve odločitve za plebiscit v Poljčah do samega plebiscita se je tako zgodil pravi preobrat, kar je rezultat plebiscita jasno pokazal. S tem je tudi postalo jasno, da nima smisla reševati Jugoslavije takšne, kot je, saj so Slovenci svojo voljo jasno izrazili. To je tudi pomenilo, da je v poštev prišel samo še program Majniške deklaracije in ne več Temeljne listine, ki jo je v javnost kot protiutež leto prej spravila SZDL in je predvidevala prenovo Jugoslavije.
Od plebiscita naprej ni bilo več pogojev za to, da bi Slovenija vztrajala v SFRJ
Od tedaj naprej je šlo samo za to, da se doseže dogovor o mirni razdružitvi Jugoslavije (z možnostjo prehodnega obdobja, kjer bi dotedanja SFRJ obstala le še kot zveza suverenih držav, saj je Hrvaška le dan pred slovenskim plebiscitom sprejela novo ustavo), kar pa ni uspelo. Srbski »vožd« Slobodan Milošević je namreč po spodletelem projektu »Srboslavije« že gradil Veliko Srbijo in predvideval tudi možno »amputacijo« Slovenije iz jugoslovanskega okvira. Za Slovenijo bi to pomenilo zelo neugoden položaj, tako rekoč mednarodno izolacijo brez mogočega nasledstva s SFRJ, vključno z nestabilnostjo njenih obstoječih meja s sosednjimi državami. Milošević je bil prepričan, da bi morala Slovenija v zameno za priznanje pravice do samoodločbe priznati enako pravico Srbov, ki so imeli večino v nekaterih hrvaških občinah in bi te občine v primeru osamosvojitve Hrvaške ostale še naprej del Jugoslavije, kar bi pomenilo razveljavitev dotedanjih medrepubliških meja. V takšne pogoje Slovenija seveda ni mogla privoliti.
Prav tako slovenska stran tudi ni mogla privoliti v nekakšne vmesne načrte, ki so se pojavili po plebiscitu, od različic asimetrične federacije pa vse do načrta, ki sta ga skovala tedanja voditelja Bosne in Hercegovine ter (Severne) Makedonije Alija Izetbegović in Kiro Gligorov in je predvideval preurejeno Jugoslavijo. Po nekaterih podatkih naj bi bil temu načrtu tedaj naklonjen tudi tedanji slovenski član jugoslovanskega predsedstva dr. Janez Drnovšek.
Rezultati plebiscita so bili tu zavezujoči: slovenski parlament je moral v roku pol leta po razglasitvi plebiscitnih rezultatov sprejeti temeljno zakonodajo, Slovenijo pripraviti na samostojnost in seveda še pred iztekom roka prevzeti efektivno oblast, ki pripada samo državam. V tem vmesnem času so sicer še potekala srečanja predsednikov šestih jugoslovanskih republik, pa tudi pogajanja s predsednikom zvezne vlade Antejem Markovićem, vendar ta prizadevanja niso obrodila sadov, povrh vsega pa je hrvaško vodstvo (dr. Franjo Tuđman) nasedlo Beogradu in prekinilo sodelovanje s Slovenijo, s čimer je Slovenija na pragu osamosvojitve ostala praktično sama. Tudi v času agresije JLA in nato ob stikih z mednarodnimi pogajalci, ki so sprva želeli vrniti vse skupaj v stanje pred 25. junijem 1991, je bil rezultat plebiscita tisti, ki je preprečeval, da bi Slovenija popustila pod pritiski interesov mednarodne realpolitike. S tem dobijo Pučnikove besede »Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo« bolj jasen pomen.
