Piše: Lucija Kavčič
Javna agencija za knjigo ni več ustanova, ki bi prek dodeljevanja zagonskega kapitala pospeševala raznolikost založniškega življenja, ampak ohranja status quo in onemogoča kakršnokoli spremembo, pravi publicist, urednik in politični filozof slovenske kulturne desnice Andrej Lokar v nadaljevanju intervjuja.
Pred ne tako davnim časom je prišlo na Javni agenciji za knjigo do izbrisa komisij oziroma do zamenjave komisij še pred iztekom njihovega mandata. Zakaj je šlo in kakšno je stanje zdaj?
Zgodba z ocenjevalnimi komisijami je tesno povezana z vsem, kar sem že omenil (v prvem delu intervjuja, op. p). Oblast stranke Levica v kulturi potrebuje in zahteva popoln monopol. Na področju založništva monopol dosežemo tako, da nekaterim založbam ne glede na kakovost njihove produkcije (pri nekaterih je ta dobra, pri drugih manj, vendar je kakovost za kulturno hegemonijo irelevantna), Javna agencija za knjigo podeljuje ogromne subvencije, druge z manjšimi vsotami usmerja v že vnaprej določene niše, s tem pa omili njihovo »subverzivnost«, drugim spet preprosto onemogoči dostop do finančnih sredstev in jih s tem znotraj sistema, kakršen se je uveljavil pri nas, prisili v životarjenje ter v počasno smrt. Gre potemtakem za prijeme dirigizma, predvsem pa, kot sem že omenil in kar je najbolj pomembno, nadzora nad knjižno produkcijo in nad z njo povezano medijsko prepoznavnostjo ter dostopom do bralcev. Javna agencija za knjigo ni več ustanova, ki bi agilno prek dodeljevanja, pa čeprav minimalnega zagonskega kapitala, pospeševala raznolikost založniškega življenja in do neke mere regulirala delovne odnose znotraj tega sistema, ampak nekakšen policaj ali šerif, ki ohranja status quo in onemogoča kakršnokoli spremembo.
Pa je pred zadnjo menjavo oblasti na tem področju prišlo do kakšne spremembe?
Do neke spremembe, ki pa ni pretirano všečna sedanji političnostrankarski garnituri, je prišlo v času zadnje vlade Janeza Janše. Rezultat te spremembe je bilo tudi novo imenovanje ali delno preimenovanje komisij, ki ocenjujejo knjižne programe in projekte. Nova oblast, ki jo je v kulturi prevzela stranka Levica, pa je seveda ocenila, da je eden od pogojev za vnovično vzpostavitev progresistične dominacije na področju kulture v založništvu zamenjava komisij, ki niso ustrezale idejnopolitični naravnanosti nove oblasti, zaradi česar bi ocenjevale knjižne projekte in programe na osnovi kriterijev, ki bi lahko podelili tudi znatne zneske založbam, ki ne le ne bi sodile, pač pa bi lahko celo razbijale monopol, ki ga nova oblast želi ohraniti v kulturi, da bi lahko, kakor sem že omenil, pretvorila kulturo v politično nišo za uvajanje svoje ideologije in psihološki inženiring. To se odraža predvsem na ravni splošnega družbenega čustvovanja. V tem pogledu je značilno, da se je po institucionalni utrditvi nove oblasti na strateških sektorjih (glej: novi zakon o RTV itd.) pojavila nova založba Mance Renko, ki je znana znotrajkulturniška aktivistka neke natanko prepoznavne politične opcije. Za nadzorovanje procesa subvencioniranja založb se je pojavila potreba po zamenjavi komisij ali delov komisij, ki so bile ostaline prejšnje politične garniture.
Ki pa jih, kot ste opozorili, niso mogli tako zlahka zamenjati …
Res je, glede tega je pri imenovanju komisije za ocenjevanje knjižnih projektov in programov, ki je pravzaprav edina resnično pomembna pri Javni agenciji za knjigo, prišlo do sledeče napake ali nepozornosti: komisija je bila sestavljena iz šestih članov, pri čemer je trem članom potekel mandat, preostalim trem pa bi potekel čez dve leti. V statutu Javne agencije za knjigo je zapisano, da so lahko komisije sestavljene iz najmanj treh članov, tako da so komisijo za naslednji dve leti imeli že imenovano (med drugim: tudi če bi svet Javne agencije za knjigo imenoval nove tri člane, bi stari člani imeli še vedno večino, ker je bil med njimi predsednik komisije, čigar glas šteje za dva glasova). Po vrsti zakulisnih peripetij v ozadju, ki so se zavlekle za nekaj mesecev, je svet Javne agencije za knjigo imenoval novo petčlansko komisijo, pri čemer še vedno ni jasno, kakšen status imajo trije člani prejšnje (a še vedno veljavne) komisije, ki so še vedno aktivni, saj jim ni potekel mandat. To pa se pravi, da je nova komisija, ki je ocenila knjižne programe in katerih rezultati so bili objavljeni pred nekaj dnevi, to storila nezakonito in kot uzurpatorska tvorba, ki ravna v nasprotju z lastnim statutom. Bralcem prepuščam, naj si sami ustvarijo mnenje o tem dogajanju, ki je tako značilno za proces strankarske politizacije civilne družbe, kar je temeljna lastnost novega reda, ki se ta čas pojavlja v zahodnih demokracijah z namenom, da bi jih oslabil, uničil in iz nastalega kaosa ustvaril novi red.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
