Piše: Peter Hribar, nečak Rada Hribarja, pobudnik Gibanja za osebno odpuščanje in sožitje
Obrazložitev zamisli za novo pot prek neposrednega osebnega odpuščanja potomcev v imenu pokojnih žrtev potomcem storilcev zločinov v medvojnem in povojnem času s ciljem v razumni prihodnosti doseči resnično pomiritev in spravo.
Zamisel temelji na splošno sprejetem strinjanju in soglasju, da gre pri odpuščanju za eno najvišjih moralnih vrednot človeške etike, in na spoznanju, da so posledice dejanja odpuščanja vselej pozitivne za obe prizadeti strani in v določeni meri tudi za širšo okolico. Zavedati pa se moramo, da gre pri osebi, ki razmišlja o odpuščanju, za dolgotrajen proces osebnega etičnega zorenja, povezan z močnim čustvovanjem. Spočetka močni negativni in odklonilni občutki morajo preiti v novo, pozitivno usmerjeno kvaliteto. Opravka imamo z dolgotrajnim osebnim bojem in bojem z okolico, v kateri velikokrat prevladuje sovražnost in odklonilnost, zelo pogosto indolentnost ali pa samo preprosto nakazana želja po nevpletenosti, dosti redkeje tiha podpora in plašna želja po svetovanju, zelo redko pa odločna, neprikrita in direktno izražena podpora. Lahko ocenimo, da je oseba, ki gre skozi ta proces transformacije iz zlega v dobro, pri vseh teh notranjih bojih bolj ali manj zelo osamljena, definitivno pa pri sprejetju končne odločitve popolnoma sama. Pomemben je rezultat, kajti odložitev strašnega bremena in posledično olajšanje sta vsekakor cilja, za katera je vredno pretrpeti marsikaj.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
