Piše: Gašper Blažič
Čeprav mnogi začnejo z »veselim decembrom« tako rekoč že sredi novembra, adventni čas še vedno vabi k tihoti in duhovni pripravi na božič. Naš sogovorec Jože Milčinovič, ki že skoraj dve desetletji deluje kot dušni pastir na Kočevskem, nam je ob tem povedal tudi marsikaj o Kočevski Reki in njeni zgodovini, ki je bila posebej v dvajsetem stoletju močno zaznamovana z zaprtostjo po volji komunistične oblasti.
Z župnikom Jožetom sva se srečala že lani ob vsakoletni proslavi v spomin na postroj teritorialne obrambe tik pred plebiscitom leta 1990, ko je po besedah tedanjega predsednika osamosvojitvene vlade Lojzeta Peterleta zadišalo po slovenski vojski. In tudi po novi cerkvi, ki jo je, kar se sliši nenavadno, zgradila država. Po tistem je sedem let v tej župniji deloval jezuit p. Franc Šetar, vse do leta 2005, ko je bil za novega župnika imenovan naš sogovorec.
Če se ne motim, mineva že skoraj dve desetletji, odkar ste župnik v Kočevski Reki. Kako je biti dušni pastir v kraju, ki je bil zaradi potreb totalitarnega režima razglašen za zaprto območje?
V Kočevsko Reko sem prišel 2005. Letos torej mineva 18 let mojega pastirovanja. Za nas, duhovnike, je vsaka župnija najlepša, najboljša ker je tvoja. In najtežja. Ker čutiš, kaj bi moralo biti drugače, kaj manjka, česa ni, kam »potuje« …ipd. Če jo imaš rad potem skozi ta očala gledaš, potrpiš, načrtuješ, moliš in upaš.
Da si duhovnik in župnik v taki župniji, je treba imeti najprej široko srce. Sprejeti danosti takšne, kot so. Sprejeti ljudi in njihove poti takšne, kot so. Pri presoji in oceni imeti malo drugačne »vatle« kot morda nekje drugje. Sprejeti v zakup tudi zgodovino kraja in faranov, ki so bili del te zgodbe.
V Kočevski Reki in okolici pravzaprav ni pravih staroselcev. Kočevarji, tukajšnji Nemci, so jo med drugo svetovno vojno zapustili. Kakšno prebivalstvo se je priselilo sem?
Naša župnija ima žalostno zgodbo. Leta 1330 so grofje Ortenburški pripeljali na Kočevsko svoje podanike iz Južne Tirolske, Nemčije, Avstrije − in tem prišlekom so dali me Kočevarji ali Kočevski Nemci.
Leta 1941 je bila naša slovenska domovina po dogovoru med Italijo in Nemčijo na našem koncu razdeljena med tema dvema stranema. Reka Sava je v glavnem delila ti dve interesni polovici. Del južno od Save je pripadal Italiji, severni del pa Tretjemu rajhu. Zato je Hitlerjeva uprava v letu 1941 s Kočevskega preselila »svoje rojake« iz Italije v Nemčijo – to je s Kočevskega na Krško polje, v Bizeljsko, Čatež in Obsotelje. Tako so Kočevarji, ki so bili na tem območju več kot 600 let, odšli. V letu 1953 so zaradi graditve podzemnih zaklonišč in zapiranja tega območja iz Kočevske Reke preselili tudi domorodne, domače, slovenske družine na druge lokacije. Mnogo naših sosedov iz obkolpske doline, ki so se vrnili iz italijanskih taborišč, pa se je zaradi iskanja strehe nad glavo priselilo v Kočevsko Reko v izpraznjene kočevarske domačije. Tudi kar nekaj sezonskih delavcev iz Prekmurja, Goričkega in drugih republik nekdanje države je tukaj našlo svoj dom. Tako da je narodnostna, verska in kulturna raznolikost tukaj v Kočevski Reki zelo pisana.
Lahko bi torej rekli, da je težko govoriti o koreninah in o tradiciji. Kaj to pomeni za življenje župnije?
To resnično pogrešamo. Ker kraj nima svoje duhovne identitete, svojega duhovnega izročila, je zelo osiromašen tako glede praznovanja, pripadnosti, ponosa, jezika …
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
