Piše: Andrej Žitnik (Nova24tv)
Evropska centralna banka je močno podcenjevala vpliv dolgotrajnih ničelnih obrestnih mer na kredite skupaj s hkratnim tiskanjem denarja zaradi covidnih ukrepov na intenzivnost in dolgotrajnost inflacije. Še leta 2021 so analitiki ECB in bančnega sektorja govorili, da bo inflacija v evroobmočju sicer poskočila na okrog 5-odstotkov, potem pa se zopet umirila, tudi če bruseljska politika obdrži takrat že skoraj desetletje staro taktiko tiskanja denarja brez prave podlage v resnični ekonomiji. Vlada Roberta Goloba je na začetku zanikala, da je inflacija sploh težava, potem pa se je je lotila po socialistično – z zalivanjem problema z denarjem, kar je nekako podobno, kot če bi ogenj gasili z bencinom.
Spomnimo: še februarja 2022 je bila inflacija Slovenije – še v času Janševe vlade – nižja od evropskega povprečja. Slovenija se je takrat z 4,9-odstotno inflacijo uvrščala med države z nižjo inflacijo, slednja je bila nižja tudi od povprečja EU-27 (5,3 odstotka) in še nižja od povprečja držav OECD (6,6 odstotka). “Imamo nadpovprečno visoko gospodarsko rast, zgodovinsko najvišjo zaposlenost – pa kljub temu podpovprečno inflacijo,” je ob objavi podatkov poudaril takratni predsednik vlade Janez Janša.
V času Golobove vlade je inflacija skoraj eksplozivno rasla. V času nove vlade je bila inflacija skoraj ves čas nad povprečjem monetarne unije (le občasno za odtenek pod povprečjem EU zaradi članic, ki so izven monetarne unije in so zaradi lastnih valut bolj občutljive na inflacijske pritiske). Inflacija hrane in brezalkoholnih pijač je konec lanskega leta skoraj dosegla 20 odstotkov, kar je že blizu začetku hiperinflacije iz sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja, zaradi katere smo nato v času Markovićevih reform rezali ničle z dinarskih bankovcev.
Kako se vlada spopada z inflacijo?
Res je, da se tudi druge države EU z inflacijo spopadajo tako, da v težavo mečejo davkoplačevalski denar, a Slovenija ima še to “konkurečno prednost”, da poleg tega sprejema še protigospodarske socialistične ukrepe, ki bodo na daljši rok povsem kastrirali gospodarstvo. Številne vlade so se pri uvedbi ukrepov za podporo gospodinjstvom, ki se soočajo z naraščajočimi cenami, odločile za splošno povečanje dohodkov. Da bi to dosegli, so pogosto uporabljali različne pristope hkrati, pri čemer so številne države uvedle ukrepe za državljane na splošno in ukrepe, usmerjene v ranljivo prebivalstvo ali posebne potrebe.
Slovenija sledi evropskim trendom, a je inflacija višja od povprečja
Slovenija je sledila evropskemu trendu višanja osebnih dohodkov brez realne osnove v gospodarstvu (spomnim na nevzdržno višanje minimalne plače, kar bo še dodatno pogrelo inflacijo, pa napoved plačne reforme v javnem sektorju, na vrh parcialnih dogovorov s posameznimi intresnimi skupinami). Slovenija je prav tako sledila evrposkim državam pri subvencioniranju energetike (davkoplačevalskim denarjem), hkrati pa dokapitalizaciji nasedlih energetskih družb, ki še do danes niso pojasnile, kako so si dovolile, da so kljub desetletju dobičkov zdaj v finančnih težavah (eno takšnih državnih podjetij je Gen-I, kjer je bil prej direktor predsednik vlade).
Druge države začasno prekinile zelene politike, Slovenija jih še krepi
Najbolj zanimivo pa je, da naša vlada še vedno vztraja v radikalno zeleni agendi, ki so jo druge države v času energetske krize opustile. Ta kontrast v politiki je viden, če primerjamo Avstrijo, Portugalsko in Slovenijo. V Avstriji so bili prispevki, namenjeni spodbujanju proizvodnje zelene električne energije, začasno ustavljeni, na Portugalskem pa je bila zamrznjena posodobitev dodatka za davek na emisije ogljika.
Nasprotno pa je Slovenija uvedla trajnostno prijaznejše ukrepe z uvedbo nižje obdavčitve za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije in s soproizvodnjo z visokim izkoristkom skupaj z drugimi ukrepi, ki jih je izvedla za zmanjšanje računov gospodinjstev za energijo. To pomeni, da se je zelena politika v paketu ukrepov za zajezitev energetske krize znašla kot “podtaknjenec”. Sicer je takšna politika razumljiva, če razumemo, da je del vladne ekipe močno poslovno povezan s prodajo sončnih panelov.
Ukrepi proti gospodarstvu
Najboljši ukrep proti inflaciji je ta, da država postane ekonomična in optimizira izdatke, več davčnega izplena pa pusti davkoplačevalcem. Takšna je bila Janševe dohodninska reforma, ki je višala plače vsem. Takratna leva opozicija je trdila, da se bo zaradi nje razsul proračun, v resnici pa je na koncu prav zaradi nje (in posledičnega višanja produktivnosti in novih investicij) v proračun nateklo več denarja kot prejšnje leto. Golobova vlada je dohodninsko reformo razveljavila, vsem znižala plače, “prihranek” pa razdelila javnim uslužbencem, nevladnim organizacijam in socialnim transferjem. Na koncu je produktivni del družbe dobil manj, redistribucija premoženja v neproduktivni del z nizko dodano vrednostjo (minimalne plače) pa je povzročil še dodatno (ekonomsko neupravičeno) poplavo denarja, ki je inflacijska tveganja še povečala. Poleg tega je vlada dvignila davek na najemnine (kar je takoj zvišalo strošek najema), dvignila davek na kapitalski dobiček in napovedala še davek na nepremičnine ter poseben progresivni davek na premoženje, kar že plaši gospodarske akterje.
Tudi druge države EU so se spopada z inflacijo lotile nerodno (predvsem z prerazporejanjem davkoplačevalskega denarja), a skoraj nobena ni hkrati sprejemala samomorilskih ukrepov, ki bodo paralizirali gospodarstvo. Tudi to je del razloga, zakaj v času Golobove vlade inflacija vztrajno prekaša tisto v državah jedrne EU, kjer prav tako uporabljajo evro.
