Odkar so evropske ulice preplavile horde migrantov iz Afrike in Azije, se prav s teh ulic vedno večkrat izpira kri žrtev, ki so to postale zaradi napadov z noži. Noži so namreč poleg drugega hladnega orožja večjih dimenzij, kot so mačete, najbolj priljubljeno orožje prišlekov.
Dovolj majhen, da ga lahko skriješ pred pogledi, in dovolj močan, da lahko koga ubiješ. Pa vendar je prav tu kleč – človeka moraš zabosti iz neposredne bližine, za to pa je potrebna odsotnost empatije, da ti človeško življenje in kri na rokah pač ne predstavljata nikakršnega moralnega zadržka, ali vojaško urjenje, vsekakor pa moraš imeti moč, biti nasilen in agresiven. Gre za najosnovnejši, najbolj primitiven način obračunavanja z nasprotnikom, za katerega orožje kupiš v vsaki trgovini s kuhinjskim priborom, v vsaki živilski trgovini, povsod. In ni naključje, da so na primer nemški policisti v Hamburgu od začetka tega leta do konca marca zabeležili skoraj štiristo kaznivih dejanj, pri katerih je nož igral glavno vlogo. Res, največkrat kot orožje pri ropih, s katerim so storilci omrtvičili žrtve, a vendar − sto enajstkrat so storilci z noži povzročili rane. Globoke, krvave rane. In policija popiše, preiskuje, čistilci cest pa sperejo kri s curki vode. Javnost niti ni več zgrožena, cenzura vodilnih medijev deluje – policija namreč od letošnjega leta ne poroča več o tem, ali so storilci migranti. Vsekakor pomenljiva odsotnost tega podatka, ki pove vse.
Včasih storilca ni mogoče prikriti
A kljub temu se včasih izve, kdo je bil storilec. Kdo in od kod. Na primer 28-letni Alžirec Youssef, ki je bil pred sodnikom v Nordhausnu spoznan za krivega zaradi hladnokrvnega poskusa umora svojega 28-letnega nemškega dekleta Jessike. Medtem ko je njuna še ne eno leto stara hčerka spala nekaj metrov stran, jo je z nožem zabodel vsaj desetkrat in nato pobegnil. Jessiki je kljub smrtno nevarnim ranam uspelo poklicati pomoč in zdravniki so ji komaj rešili življenje, storilca pa je policija našla in aretirala. In čeprav so policijska poročila za javnost skrivala marsikateri »politično nekorektni« podatek, je na sodišču javnost izvedela še več. Alžirca bi morali aprila letos deportirati, a je prav njegova kasnejša žrtev, Jessika, sodišču predložila dokaz, da je Youssef oče njenega otroka, zato se je postopek deportacije ustavil. Mesec dni kasneje je policija posredovala pri njej doma, ker ji je Youssef grozil, ob prihodu policije pa ju je skupaj z otrokom imel za talca. Po posredovanju se je prepir končal, vse je bilo videti mirno, dokler ni kmalu za tem posegel po nožu…
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
M. Š. S
