Piše: Milan Gregorič
Neizpodbitno je, da je slovenska levica tudi po zaslugi žametne tranzicije ohranila nadzor nad glavnimi vzvodi realne družbene moči, kot so kapital, mediji, represivni organi, civilna družba, šolstvo, kultura idr., ter prek njih obvladuje večino družbenih podsistemov.
Po potrebi jih tudi zlorablja v svojih brutalnih spopadih za oblast in v bitkah pri oblikovanju javnega mnenja (Kramberger, afera Patria in drugi brutalni poskusi sodnega oz. političnega umora Janše, Kangler, Trenta, kraja Janševega poslanskega mandata, kolesarji in poskusi uličnih prevratov, kadrovski pogromi na RTV s podporo ustavnega sodišča idr.). Ob nekaterih volitvah je pomladna stran nekoliko pomešala štrene globalni državi v oblastnih organih, a v preostalih družbenih podsistemih se stvari niso bistveno spremenile.
Globoka država in njeno mafijsko ozadje
V njih so se ustvarili medsebojno povezani levičarski monopoli, iz katerih so zrasli tajkuni oz. oligarhi (bogataši, finančni mešetarji), ki so obogateli v glavnem s poslovanjem z državo ali celo prek problematičnega grabeža družbenega kapitala zlasti na začetku tranzicije.
Tomaž Štih je opozoril (Demokracija, 9. 3. 2023), »da so oligarhi npr. predsednica države, predsednik vlade, župan glavnega mesta … In ker skupaj obvladujejo večino družbenih sistemov, ni nad njimi več nobenega demokratičnega nadzora. Res je, da so bili izvoljeni na volitvah, vendar je bil na volitvah izvoljen tudi Slobodan Milošević«. Temu se v strokovni literaturi reče nevidna dejanska moč države ali politična mafija, ki ni bila izvoljena, a obvladuje družbo, podobno kot v avtoritarnih ali celo fašističnih sistemih. Slednja pa hlepi tudi po formalni moči, to je po vladanju. Zato uporablja vse svoje vzvode družbene moči, da nasprotni, pomladni strani prepreči prevzem oblasti ali pa da jo čim prej zruši, če se ji je že uspelo povzpeti na oblast. Vladajoča stran namreč nadzoruje družbena korita (proračune), ki so glavni cilj globoke države. Dostop do njih pa vodi prek vlade.
Dr. Matej Avbelj je opozoril (Vladavina prava in ideologij, 2. 10. 2020), da je Slovenija v primerjavi z višegrajsko četverico »naredila najmanjši prelom s totalitarno preteklostjo v sociološkem smislu, v smislu ohranjanja elit ter starega modusa operandi. Imeli smo, in na to smo bili ponosni, najmehkejšo tranzicijo, zato pa je kot posledica tega ostalo največ trdnih temeljev nekdanjega totalitarnega sistema. In edino zdravilo proti temu je vladavina prava v formalnem, vsebinskem in dejanskem smislu, ki pomeni nasprotje samovolje in arbitrarnosti … Vladavine prava pa ni mogoče izvajati s sankcijami iz Bruslja. To je namreč naloga članic«. Sam bi dodal, da je težka, mučna in dolgotrajna.
Celotno tribuno preberite v reviji Demokracija!
