Piše: Samo Vidovič
Z Adolfom Urnautom smo se pogovarjali o njegovi igralski karieri, priznanjih za njegove športne dosežke, aktivnosti po prenehanju igranja ter o aktualnih odbojkarskih temah.
DEMOKRACIJA: Kakšni so bili vaši začetki v športu?
Urnaut: V mladosti sem se ukvarjal z različnimi športi. V teku na smučeh sem bil državni prvak v štafeti 3×5 km. Igral sem rokomet in seveda tudi odbojko. Ko sem končal srednjo metalurško šolo, sem prišel do prvih sklepov, kaj in kako naprej. Čeprav je takratni predsednik Športnega društva Fužinar, direktor Železarne Ravne Gregor Klančnik želel, da ostanem tekač na smučeh, sem ta šport opustil. Ko sem se vpisal na Fakulteto za šport v Ljubljani, sem prvo leto še vedno igral rokomet za takratni ljubljanski Odred. Spomnim se, da smo v pokalnem tekmovanju izločili takrat renomirani Borac iz Banjaluke. Vendar sem se potem dokončno odločil za odbojko. Postal sem državni mladinski reprezentant, Fužinar se je uvrstil v prvo ligo. Med študijem sem leto dni igral tudi pri Braniku iz Maribora, potem sem se vrnil k Fužinarju.
DEMOKRACIJA: Dolgo časa ste igrali za reški Kvarner. Kako je prišlo do tega prestopa?
Urnaut: Leta 1965 je žena rodila prvega sina, potrebovali smo stanovanje, ki mi na Ravnah ni bilo na razpolago. Ponudili so mi ga pri Kvarnerju, zato sem se odočil za odhod na Reko.
DEMOKRACIJA: Na Reki ste ostali kar dolgo časa.
Urnaut: Pri Kvarnerju sem dobro zaslužil. Bil sem najbolje plačani odbojkar v državi. Na Reki sem tudi učil telovadbo. Najprej na osnovni šoli, nato na srednji pomorski in na koncu še na fakulteti za pomorstvo. Zelo so me cenili, dobil sem zlato statuo mesta »Luciano Sušanj«. Tam sem živel šestnajst let. Po ločitvi od prve žene sem se leta 1981 vrnil na Ravne. Oba sina sta šla z mano.
Celoten intervju preberite v najnovejši številki Demokracije!
