Piše: P.J.
V novi številki Demokracije razkrivamo, kako spori in spletke znotraj Gibanja svobode postajajo del vsakdanjika. Pišemo o neuresničenih obljubah Golobove vlade v primeru zdravstva, ki močno tresejo stolček ministru za zdravje. Spominjamo se dneva, ko je Slovenija pred dvaintridesetimi leti postala suverena in neodvisna evropska država. Na podlagi sporne sodne odločitve se sprašujemo, kdo je v Sloveniji v resnici fašist. Objavljamo intervjuje z mednarodnim pravnikom dr. Ernestom Petričem, predsednikom Slovenske ljudske stranke Markom Balažicem in poslancem Slovenske demokratske stranke Francem Roscem.
Znotraj Gibanja Svoboda se razvija več sporov, eden odmevnejših pa je spor med generalno sekretarko Vesno Vuković ter poslankama Urško Klakočar Zupančič (predsednico državnega zbora) in Mojco Pašek Šetinc. O spopadih je slišati že dlje časa, eden zadnjih, ki se je spremenil v divjega, pa je bil zaradi zahteve Vesne Vuković, ljubljenke tranzicijske levice že vrsto let. Golob ji je zelo naklonjen že vse iz časa svojega vodenja državnega podjetja Gen-I. Vukovićeva, ki ima le srednješolsko izobrazbo, je bila sprva tiskovna predstavnica stranke Gibanje Svoboda, nato je na izrecno Golobovo željo postala generalna sekretarka stranke. Po nekaterih virih naj bi pri kadrovanju (in odstavljanju) delovala tudi z roko v roki z Damirjem Črnčecem, državnim sekretarjem na ministrstvu za obrambo, ki ga vodi Marjan Šarec. Poznavalci navajajo, da je Vukovićeva, ki je pred tem pisala za Dnevnik in nato za Odlazkove medije (slednje naj bi sicer še vedno počela, vendar pod psevdonimom), izredno konfliktna oseba. Njeno kričanje v pisarni na sedežu stranke pa naj bi že povzročilo izselitev nekaterih pisarn, tudi enega od odvetnikov. Ne samo to, znana je tudi po tem, da osebno telefonira vsem, za katere se ji zazdi, da je to potrebno za ubranitev podobe njenega vodje.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki tednika Demokracija!
Intervjuja: dr. Ernest Petrič in Marko Balažic
S pravnikom, politikom, diplomatom in nekdanjim predsednikom Ustavnega sodišča Republike Slovenije prof. dr. Ernestom Petričem smo drugi del pogovora namenili slovenski zunanji politiki in mednarodnemu dogajanju. »Še vedno ne razumem, od kod skepsa in strahovi nekaterih naših politikov pa tudi strokovnjakov za mednarodne odnose, da bodo težave z izvolitvijo,« se med drugim sprašuje dr. Petrič.
Pogovarjali smo se tudi z Markom Balažicem, ki je pred letom dni postal predsednik Slovenske ljudske stranke (SLS). Velja za predstavnika mlade generacije politikov, ki se kljub temu, da je SLS zunaj parlamenta, redno odziva na aktualno dogajanje. »Če želimo naprej, moramo v poletje. To pomeni, da moramo bistvene pridobitve slovenske pomladi nadgraditi,« meni Balažic.
V novi številki Demokracije še preberite:
Katastrofalne razmere v zdravstvu, minister z zlomljeno hrbtenico
Zdravstvena reforma naj bi bila ena od prioritet vladne koalicije (Svoboda, SD, Levica) pod vodstvom Roberta Goloba. Vendar se v letu dni, odkar so prevzeli odgovornost za vodenje države, ni zgodilo nič. Še več, minister za zdravje, ki je hkrati podpredsednik vlade in spada v kvoto Golobovega Gibanja Svoboda, je na novinarski konferenci 8. junija po seji vlade o nadaljnjem poteku reforme dejal, da je »reforma odvisna od predsednika vlade. Predsednik vlade je tisti, ki mora združiti vse akterje, ki mora od mene kot ministra za zdravje zahtevati izvršno funkcijo. Vsi koraki pa so in vedno bodo usklajeni«. Robert Golob se na izjavo podpredsednika vlade in ministra za zdravje pričakovano ni odzval. Področje zdravstva pa je le eno od področij, ki kaže popolno neučinkovitost zdajšnje vlade koalicije.
Ob obletnici slovenske državnosti: Rojstni list slovenske države
Petindvajsetega junija 1991 je bil dan D za slovenski narod in Republiko Slovenijo. Na ta dan, ki je bil pred tem tajno določen, je slovenska skupščina sprejela temeljne osamosvojitvene dokumente, na podlagi katerih so začeli slovenski republiški organi prevzemati dotedanje funkcije federacije.
Zakaj je bil ta datum sprva tajen? Poanta je bila v tem, da je bilo treba efektivni prevzem oblasti izvesti v realno zelo kratkem času in brez oboroženih konfliktov, saj je bilo mogoče pričakovati, da bodo na to dejanje zvezni organi (zlasti JLA in zvezna milica) vnaprej pripravljeni, kar je pomenilo veliko tveganje tudi za moralni kapital osamosvojitve pred očmi svetovne javnosti. Šestmesečni rok za uresničitev izida plebiscita se je sicer iztekel dan kasneje, 26. junija 1991, zato je bilo treba plenarno sejo skupščine, na kateri so sprejemali temeljne dokumente, po načrtu sklicati že v dneh pred tem datumom. Tako je skupščina na ta dan sprejela tri temeljne dokumente: Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS, ustavni zakon za njeno izvedbo in Deklaracijo o neodvisnosti, in to na podlagi že pred tem sprejetih amandmajev k stari republiški ustavi.
Kdo je v resnici fašist v deželi pod Triglavom?
Za konservativne politike in novinarje ustavno zagotovljena pravica svobode govora ne velja, lahko pa na levici zmerjajo politične in ideološke nasprotnike z žaljivkami pa bodo v primeru tožbe oproščeni. Luka Mesec, koordinator Levice, ki je Bernarda Brščiča označil za fašista, je zadnji, zelo tipičen primer.
Publicist, komentator in nekdanji predsednik Domovinske lige Bernard Brščič je daleč od tega, da bi bil fašist. S svojimi izjavami in stališči, ki jih je tudi javno zagovarjal, je dokazoval svoj svetovni nazor klasičnega konservativnega liberalca; po vrednotah je konservativec, pri vprašanjih ekonomije liberalec (avstrijska ekonomska šola). Od tega ni nikoli odstopil.
69. filipika: Skupnost Srboritih ljubljanskega Gazde
Afganistanski Zaratustrovi potomci so predvidljivo neosvojljivi, potem ko je Aleksander Veliki pripomnil, da je v njihove hribe lahko vstopiti, a težko priti ven (v enem kosu): podobno se je Bismarck dve tisočletji kasneje izognil svojim vojaškim posegom v Bosni. Vojna je globalno segrevanje s tistimi nenehnimi bombardiranji, ki so uničila bližnjevzhodno kmetijstvo. Genocidno uničenje Jazidov s strani sunitskega ISIS je ponovilo Srborito uničenje sunitov v Srebrenici, ki sta ga omogočila general R. Mladić in nizozemski polkovnik Thomas Karremans (*1948) skoraj dve desetletji prej, 13. 7. 1995. Thomas je le ponovil pol stoletja starejšo tragedijo Vetrinja: tam so krvoločni balkanski vojaki prestrašili britanskega feldmaršala Harolda Alexandra (1891–1969). Obe genocidni posledici sta bili precej različni: Aleksander je postal tuniški grof, medtem ko je moral njegov enako kriv prestrašeni prijatelj Karremans pobegniti v Španijo.
V novi številki Demokracije lahko preberete številne analitične kolumne naših novinarjev in zunanji sodelavcev. Tokrat so jih prispevali: Slika: Metod Berlec, Lucija Kavčič, Petra Janša, Andreja Valič Zver, Stane Granda, Keith Miles, Jože Dežman, Stanislav Južnič in Tadej Ian
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
