Piše: Metod Berlec
Z raziskovalcem udbovskih arhivov in pisateljem mag. Igorjem Omerzo sva spregovorila o njegovi najnoveješi knjigi, ki nosi naslov Franc Jeza – Separatist in je izšla v zbirki Velikani slovenske osamosvojitve in Udba. Dotaknila sva se tudi aktualnega družbeno-političnega dogajanja.
Gospod Omerza, nedavno je v zbirki Velikani slovenske osamosvojitve in Udba pri tržaški založbi Mladika izšla vaša najnovejša knjiga Franc Jeza – Separatist. Knjigo o tem zavednem Slovencu ste imeli že kar lep čas v mislih.
Boris Pahor me je najmanj dvakrat prosil, naj napišem knjigo o emigrantu Francu Jezi, saj je bil ta drobni mož po njegovem mnenju izjemno pomemben propagator slovenske kulture v Trstu. No, knjigo o Jezi sem imel v mislih, še preden sem sploh spoznal Pahorja. Vendar nisem nikoli nameraval pisati o pomembnem »tržaško-kulturnem« prispevku Franca Jeze, saj za tak tip pisanja nisem usposobljen, pač pa o tem, kako ga je slovenska Udba zalezovala in kaj je o tem ohranjenega v tajnih dokumentih slovenske tajne politične policije. Gradivo za knjigo sem zbiral kar nekaj let in nabralo se ga je kljub pošastnemu uničenju udbovske dokumentacije za kar obsežno knjigo.
Ali lahko na kratko predstavite življenjsko zgodbo Franca Jeze nekako do začetka druge svetovne vojne. Rodil se je na Štajerskem na Spodnji Hajdini leta 1916 …
Rodil se je 30. decembra 1916. Osnovnošolske klopi je gulil v domačem kraju, nato na gimnaziji v Mariboru in potem na Ptuju, kjer je maturiral. Tik pred vojno, leta 1939, se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani, a študija zaradi vojnih dogodkov ni mogel končati. Mnogo let kasneje, že v emigrantskem statusu, je dokončal študije etnografije in etnologije na Univerzi v Gradcu. Kot krščanski socialist se je po okupaciji Slovenije vključil v Univerzitetni odbor OF. Konec decembra 1941 je dobil nalogo, da iz ljubljanske bolnišnice reši tri tovariše. Pri tem je padel v roke italijanskih okupacijskih oblasti. Bil je strašno mučen in marca 1942 obsojen na dosmrtno ječo. Odpeljali so ga v zapore v mesto Volterro v Toskani. Od tam se je 21. februarja 1944 vrnil v Ljubljano, a so ga kmalu spet aretirali. Iz ljubljanskih zaporov so ga prepeljali v koncentracijsko taborišče Dachau, nato v taborišče Überlingen ob Bodenskem jezeru. Tam je dočakal prostost. Po vrnitvi iz taborišča je bil nekaj časa v Ljubljani zaposlen pri Slovenskem poročevalcu. Toda 1. novembra 1948 je ilegalno prebegnil v Italijo. Potem je nekaj mesecev preživel po italijanskih begunskih taboriščih, nato pa se je za stalno naselil na Opčinah pri Trstu. Do leta 1954 je delal pri zavezniški časnikarski agenciji AIS (Allied Information Services), z dokončno dodelitvijo Trsta Italiji pa je za vedno izgubil stalno službo in se preživljal kot honorarni sodelavec na Radiu Trst A in kot pisec v Novem listu ter pri večini zamejskih revij. Veliko je objavljal tudi v emigrantskih listih, predvsem v »slovensko-državotvorni« Slovenski državi v Kanadi in prav taki Smeri v slovensko državo v Argentini. Napisal je tudi več knjig, najpomembnejša je gotovo Nova tlaka slovenskega naroda. Umrl je 20. januarja 1984, ko je zaradi vnovične možganske kapi izdihnil v tržaški bolnišnici.
Kako pa je Jeza kot krščanski socialist in pripadnik OF preživel čas druge svetovne vojne? Sam sem pred leti prebral njegovo knjigo z naslovom Spomini iz taborišča, ki jo je leta 1985 izdala Goriška Mohorjeva družba …
Večinoma, kot že rečeno, po zaporih in taboriščih. Pri njem je zanimivo to, da ga režim v matici in njegova Udba, potem ko je emigriral, nista mogla zmerjati s pripadnikom fašistične emigracije, saj je bil aktivni član OF.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
