Piše: Metod Berlec
V oddaji Beremo na televiziji Nova24TV smo se pogovarjali s predsednikom SDS Janezom Janšo (oddaja je bila posneta 19. oktobra 2023) o različnih knjigah in aktualnem mednarodnem dogajanju. Dotaknili pa smo se tudi razmer v Sloveniji. Spodnji tekst je stenogram tega zanimivega in poučnega pogovora, ki pa je prilagojen za objavo v reviji.
Demokracija: Gospod Janša, uvodoma bova govorila o knjigah, ki so izšle pri založbi Nova obzorja v zadnjem času. Najprej se dotakniva knjige Forum São Paulo in kulturna vojna venezuelskega politika, disidenta Alejandra Peñe Escluse, za katero ste lani jeseni napisali poglobljeno analitično spremno besedo. Zakaj se vam je zdelo pomembno, da ta knjiga izide tudi v slovenščini? Domnevam, da tudi zato, ker imamo sedaj vlado, ki zagovarja stališča stranpoti tega kulturnega marksizma, o katerem avtor piše …
Janša: Zaradi tega, predvsem pa zato, ker ta kulturni marksizem, kar je pojem, ki ga nekateri samega po sebi ne razumejo povsem, skriva svoje prave namene kot kača noge. V samem bistvu tega kulturnega marksizma je, da deluje skozi institucije kot nekaj, kar ni. Predstavlja se kot nekaj novega, modernega, naprednega, korak s časom in podobno. V bistvu pa uveljavlja neki program ustanovitelja italijanske komunistične stranke Antonia Gramscija izpred več kot sto let.
V tem programu je v bistvu razgraditi oz. uničiti vrednotne temelje zahodne civilizacije. Ti so družina, narod, vera, zasebna lastnina in zasebno šolstvo. Ko je ustanovitelj italijanske komunistične partije po obisku Sovjetske zveze videl, da s terorjem, tako kot so to naredili boljševiki v Rusiji, v Zahodni Evropi tega ne bo mogoče narediti, ker bodo ljudje in institucije te vrednote branili, je razmišljal, kako bi pa vendarle naredil socializem in komunizem tudi v Zahodni Evropi.
Izdelal je strategijo kulturnega mehanizma, ki se na kratko glasi: Najprej diskreditacija, potem likvidacija. To so znane besede gospoda Kučana iz časa, ko še najbrž nismo niti dobro vedeli, kaj je kulturni marksizem. Gramsci je zelo konkretno napisal. Za to, da uničimo, razgradimo postopno te vrednotne temelje zahodne civilizacije in te osnovne stebre, je treba zasesti institucije, ki kreirajo zavest, ki ustvarjajo mnenje v ljudeh. To so pa kulturne institucije, založbe, predvsem pa šolstvo. Prek tega je treba dopovedati predvsem mladi generaciji, da je družina nekaj slabega, da je narod nekaj slabega, da je zasebna lastnina samo za izkoriščanje ljudi, vera opij za ljudstvo. Ko se to diskreditira, potem to laže odstraniš. Ni treba več uporabiti toliko nasilja, kot so to naredili v Rusiji.
To so na Zahodu poskušali prek Frankfurtske šole in drugih jeder kulturnega marksizma dokaj neuspešno uveljavljati v času hladne vojne. Takrat je bila tam Sovjetska zveza z jedrskim orožjem in je bil komunizem vidna grozeča nevarnost, zato je bilo malo težje. Po padcu berlinskega zidu, po razpadu Sovjetske zveze, ko je obstajala, kot zdaj to vidimo, še močnejša komunistična država, kot je Kitajska, ampak je bilo to zadnje desetletje malo ob strani. Pa neke eksotične podružnice, kot so Severna Koreja, Kuba in nekatere afriške države.
Ko je Sovjetska zveza razpadla, so se zagovorniki ne samo kulturnega marksizma, ampak tudi klasičnega, kot je bil na Kubi, sešli in razglabljali, kaj storiti. Potem so v São Paulu na prvem sestanku ustanovili forum. Glavna ustanovitelja sta bila Fidel Castro, diktator Kube, in Lula da Silva, ki je zdaj spet predsednik Brazilije. Ugotovili so, da je treba zdaj, ko ni več Sovjetske zveze, ki bi dajala denar in orožje za nasilno revolucijo v Latinski Ameriki, sprejeti Gramscijev koncept. Tako ali drugače zasesti institucije, okupirati t. i. civilno družbo, priti na oblast in potem to oblast držati za vsako ceno.
Ta knjiga torej govori o metodah kulturnega marksizma v Latinski Ameriki, ki so sicer delno različne, vendar pa v veliki meri enake tudi v Severni Ameriki, Evropi itd. Knjiga Forum São Paulo in kulturna vojna o tem govori zelo natančno, kajti Alejandro Peña Esclusa je na lastni koži občutil te diktature tako v Venezueli kot v Kolumbiji. Ni znanstvenik, ki bi prepisoval od drugih, ampak piše tudi iz lastnih izkušenj.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
