»Dan samostojnosti in enotnosti? Kapitalistična kontrarevolucija!« je na svojem Facebook profilu na dan samostojnosti in enotnosti zapisal razvpiti poslanec Levice ter ljubitelj Tita in venezuelskega režima Miha Kordiš. Zveni znano?
»Vsake pol leta politični esteblišment čestita samemu sebi za ‘samostojnost in enotnost’ in vsakič povem enako. Odcepitev Slovenije od Jugoslavija je bil zgolj in samo kapitalistični udar na samoupravljanje,« je še zapisal Kordiš, ki ga očitno daje huda jugonostalgija, čeprav se je rodil marca 1989, v časutorej, ko je Titov imperij pokal po šivih. Zato mu lahko celo oprostimo, da se ne spomni velike inflacije in siceršnjega dogajanja v nekdanji Jugoslaviji. A problem je, ker Kordiševo mnenje ni osamljeno, z njim se istoveti precejšen del mladine, rojene nekaj let po osamosvojitvi (!), pa tudi številni starejši, ki so medtem pozabili, kakšne težave so imeli v času nekdanje skupne države.
Komunisti, ki so postavili državo?
Slovenski »Che Guevara« je bil le eden iz množice tistih, ki so v izteku leta 2018 prepričevali slovensko javnost, kako dobro se je živelo v Jugoslaviji. Podobno je pisal tudi novoimenovani ljubljanski mestni svetnik Grega Ciglar, znan kot nekakšen mednarodni opazovalec v Venezueli (kjer pa ni opazil socialistične revščine) in prijatelj Madurovega režima: »Ne vidim razloga za praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti. Razprodano državno premoženje, izropano bogastvo, ki so ga ljudje pridelali v socializmu, suženjski pogoji za prebivalce, ki životarijo na prenizkih plačah, vse več revščine … So to razlogi za veselje in srečo?« Za bolivarski socialistični sistem pa je izjavil: »Res občasno primanjkuje določenih živil, zdravil ipd., toda niti v eni trgovini nisem videl popolnoma praznih polic. Videl sem borbene in odločne ljudi, ki kljub tem težavam nadaljujejo s svojim vsakdanjim življenjem. Predvsem so zelo iznajdljivi, npr. če za nekaj dni zmanjka jajc, namesto tega pač jedo kaj drugega.«
Zanimivo, v deželi, bogati z nafto, ljudje trpijo pomanjkanje, a za Ciglarja naj bi bil kriv kapitalizem. Ob tem velja spomniti tudi na njegovo izjavo iz lanskega poletja o žrtvah iz Hude jame, ko je za pobite deklice v tem komunističnem morišču zapisal: »To so bile ustašice, ki so pobijale cele vasi.«
A tako zavzeto, kot hvali venezuelski socializem, hvali tudi jugoslovanskega, pa čeprav so ga sledilci na Twitterju opozorili, da ne prikazuje realne slike – vendar jim je odvrnil, da bere knjige o Jugoslaviji, drugi jih očitno niso prebrali. »Svetovni ekonomisti so pisali o Jugoslaviji in fenomenu samoupravljanja. 80. leta pa pač niso referenčna za Jugoslavijo. Porušeno državo so na noge postavili komunisti, pa bilo to vam všeč ali ne …,« je zapisal. V normalni državi bi takšne izjave verjetno pristale v humorističnih rubrikah in bi se jim krohotala vsa Slovenija. A ker je Slovenija takšna, kot je, takšne izjave mainstream tisk nekritično povzema in jih prikazuje kot resnico. Najbolj sprevrženo pa je, da posledice zavoženega socializma prikazuje kot nekaj tipično kapitalističnega.
Lažni citat Jožeta Pučnika
In ni edini, saj mainstream mediji zelo radi povzemajo trditve levičarskih politikov, kako je bilo v Titovi in socialistični Jugoslaviji dobro in da nikoli ni bilo takih gospodarskih težav, kot so danes v Sloveniji. To pa so seveda miti, ki nimajo nič skupnega z realnostjo. Vendar smo pri častilcih socializma že navajeni pačenja realnosti. In očitno člani Levice niso edini jugonostalgiki. Najdemo jih tudi v SD.
Njen kandidat na letošnjih lokalnih volitvah Mitja Zupan je na družbenem omrežju Facebook denimo objavil, kako naj bi Jože Pučnik nekoč izjavil: »Pametnemu človeku je vseeno, če živi v diktaturi totalitarnega tipa ali pa v demokraciji pristne parlamentarne ureditve.« Od kod ta domnevni Pučnikov citat, ve samo on. No, kljub temu pa je v komentarju pod objavo že omenjeni Grega Ciglar neizprosno zapisal: »Plačanec, ki je pomagal zrušiti Jugoslavijo in sodeloval pri plenjenju bogastva, ki so ga ljudje ustvarili v socializmu.« Miha Kordiš iz radikalne Levice je vse skupaj všečkal. Predvidljivo, mar ne? Za marsikoga pa predvsem – dolgočasno.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
