Pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami je predvolilna kampanja v polnem teku. Že zdaj pa je jasno, da bodo to najbolj prelomne volitve po letu 1990 – odločalo se bo o dolgoročni prihodnosti Slovenije. Bomo Slovenci izrabili to veliko priložnost?
Pred štirimi leti, ko je v okviru skrajno zaostrenih okoliščin –predsednik SDS Janez Janša je moral oditi v zapor zaradi krivičnega konstrukta Patria, sodba pa je kasneje razveljavilo ustavno sodišče – na volitvah zmagala tedaj novoustanovljena »instantna« stranka SMC pod vodstvom »etičnega« Mira Cerarja, je bila udeležba na volitvah okoli 50-odstotna. Če primerjamo to z volitvami na Madžarskem zadnjo nedeljo, je bila udeležba tam skoraj 70-odstotna, kar je sedem odstotnih točk več v primerjavi z udeležbo pred štirimi leti. Je to dobra napoved tudi za trende v Sloveniji? Poglejmo.
Orbán za spodbudo
Tako na Madžarskem kot v Sloveniji so bile prejšnje volitve leta 2014, ko se še ni govorilo o velikem migrantskem valu v Evropo po t. i. balkanski poti. Ta val se je začel jeseni 2015 in se nadaljeval v letu 2016. Madžarska je reagirala silovito – s postavljanjem ograje na svoji (južni in vzhodni) meji. S tem je premier Viktor Orbán, ki je nedavno osvojil zmago za še tretji mandat, povzročil negodovanje v Bruslju, kjer si »idealistični« uradniki še vedno predstavljajo, da bodo migranti z Bližnjega vzhoda prinesli nadomestilo za pomanjkanje delovne sile pa tudi številne visoko izobražene kadre. To očitno velja tudi za Slovenijo, kjer si sedanja vladajoča elita očitno želi, da bi s pomočjo priseljencev toliko spremenila sestavo volilnega telesa, da bi lahko trajno obdržala oblast. Tudi zato bodo letošnje volitve odločilne, saj se lahko zgodi, da bo kasneje veliko teže doseči potrebne spremembe.
Velika ponudba strank
Očitno se mnogi tega zavedajo, saj nove stranke rastejo kot gobe po dežju tudi na pomladni strani, kjer se je obstoječim strankam (SDS, NSi in zunajparlamentarni SLS) že pred časom pridružila Združena desnica, ki za zdaj združuje le Novo ljudsko stranko ter Glas za otroke in družine, lahko pa se zgodi, da se jima bo pridružila še katera od pobud, ki bi sicer obstala pred vrati parlamenta. Denimo stranka Davkoplačevalci se ne damo, katere prepoznavni obraz je Vili Kovačič. Škoda le, ker za zdaj ni znamenj, da bi se tudi sicer maloštevilni podjetniško-gospodarski sektor povezal v resno alternativo. Ustanovitev liberalne stranke Prstan je bila preklicana, morda bi več sreče lahko imela za zdaj neznana Gospodarsko aktivna stranka pod vodstvom predsednika državnega sveta Alojza Kovšce. Vendar se za glasove znotraj nasprotnikov vladajoče elite bojujeta tudi Dobra država (Bojan Dobovšek) in Lista novinarja Bojana Požarja. Na drugi strani pa je nastala tudi nova politična pobuda Janka Vebra, ki se umešča med SD in Levico. V ta krog se skušata prebiti tudi Solidarnost in Demokratična stranka dela pod vodstvom Franca Žnidaršiča. Zanimivo pa je, kar opažajo celo analitiki iz vrst tranzicijske levice, da je ponudba na »desnici« »razkošnejša«. Ankete zaznavajo tudi stranko ReSET – vodi jo manj znani Martin Ivec –, ki bi rada pritegnila predvsem dosedanje »vsegliharje« in tiste, ki se volitev niso udeleževali, odprla pa je zbiranje podpisov za referendum o drugem tiru Divača−Koper.
Kdo dela za blagor države?
Ne glede na to pa je že zdaj jasno, da je najprej potrebno predvsem dvoje – oditi na volitve in k temu nagovoriti tudi tiste, ki jih politika sicer ne zanima. Pomladna stran namreč veliko stavi na javne shode in okrogle mize, ki pa imajo tudi slabo lastnost, saj na njih prepričujejo že prepričane, saj se jih večinoma udeležujejo tisti, ki že vedo, koga bodo volili. Bistvo teh javnih tribun – ena od njih je bila prejšnji teden v Pivki – je predvsem v tem, da se ustvari namera o oblikovanju predvolilne zaveze za kasnejše skupno oblikovanje vlade, kar seveda pomaga premagovati razočaranje…
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
Šestnajst strani več za isto ceno!
