Dvajsetega marca 1994 bi bil v Sloveniji povsem običajen dan. Vendar ni bil. Kot so kasneje poročali mediji, naj bi štirje pripadniki Slovenske vojske pri Depali vasi grobo pretepli in skoraj ubili civilista, kar je bil povod za razrešitev tedanjega obrambnega ministra Janeza Janše.
Tako je bilo videti na zunaj. A ozadje je bilo veliko bolj srhljivo. Milan Smolnikar, ki se je tako rekoč le dan po dogodku znašel na naslovnici Mladine s povito glavo, dejansko ni bil navaden civilist. Šlo je za sodelavca ministrstva za notranje zadeve. To je bil seveda le vrh ledene gore ene največjih političnih zarot doslej. Šlo je predvsem za načrtovan politični umor Janeza Janše, obrambnega ministra iz časa osamosvajanja Slovenije, ki je le slabo leto pred tem dogodkom od Jožeta Pučnika prevzel vodenje SDS. Stranka je ravno tedaj zaznamovala peto obletnico svojega nastanka. Prav v tistem času so se liberalni demokrati pod vodstvom Janeza Drnovška, tudi predsednika vlade, na Bledu združili s frakcijo Zelenih Slovenije, socialisti in pretežnim delom Demokratske stranke (frakcije razpadle SDZ) v novo stranko Liberalno demokracijo Slovenije, ki je bila vse do leta 2004 vodilna stranka slovenske politike. Ves potek dogajanj sta takrat iz ozadja usmerjala zlasti dva »strica« − prvi je bil predsednik republike Milan Kučan, drugi pa nekdanji bančnik in boter vzporedne ekonomije Niko Kavčič, ki je veljal za skrivnega botra Rupel-Bavčarjeve skupine, ki je dve leti in pol prej zapustila Slovensko demokratično zvezo. Janez Drnovšek, ki je s pomočjo karizme nekdanjega naprednega člana predsedstva razpadle SFRJ leta 1992 postal predsednik Liberalno-demokratske stranke in nato še premier, je po volitvah konec leta 1992 v vladi obdržal obrambnega ministra Janeza Janšo – s čimer pa se akterji globoke države niso strinjali, saj je postal prenevaren njenim interesom. Začela se je nova prikrita državljanska vojna, kjer sta si formalno stali nasproti ministrstvo za obrambo in ministrstvo za notranje zadeve, dejansko pa je šlo za spopad demokratičnih sil in globoke države, ki je prek udbovskih struktur obvladovala zlasti kriminalistično policijo in Sovo.
Zakaj je bil Janez Janša tako neprijeten za stare udbopartijske strukture? Razloga sta predvsem dva. Kot smo že omenili, je Janša dregnil v osje gnezdo vzporedne ekonomije, za katero je bila v osemdesetih letih odgovorna SDV, prenovljena Udba torej. Tudi zaradi soočenja z dediščino tovrstnih dejavnosti v poosamosvojitvenem obdobju je prišlo do afer Hit in VIS (Varnostno-informativna služba), saj so akterji globoke države morali sebe predstavljati kot žrtev in prikazati »navidezno resničnost«, ki ji bo slovenska javnost verjela. Prav tako je Janša, ki je postal obrambni minister še v tretji zaporedni vladi (in drugi Drnovškovi), ne samo ohranil karizmo uspešnega nosilca obrambe samostojne Slovenije, pač pa je pripravljal tudi nov zakon o obrambi, ki bi Slovenijo že v devetdesetih letih pripeljal v zvezo Nato, čemur pa je Kučan nasprotoval. Ker je Janša skušal kot obrambni minister delovati čim bolj samostojno v odnosu do starih struktur, se je tudi zgodilo, da so obveščevalci obrambnega ministrstva odkrili precej neobičajno pošiljko orožja, o kateri poprej niso bili obveščeni. Očitno je bilo v ozadju trgovanje z orožjem pod Kučanovim patronatom – orožje je bilo namreč namenjeno v Bosno in Hercegovino, ki je bila tedaj v vojni. Tudi zato so akterji globoke države morali najti »zadostno opravičljiv razlog«, da Janšo vržejo iz vlade in ga pred javnostjo ponižajo. To se je nato zgodilo s ponarejanjem in krajo tajnih dokumentov, kar je nazadnje pripeljalo do incidenta pri Depali vasi, kjer so vojaški obveščevalci ujeli le en člen v verigi. V ozadju je bilo namreč precej ljudi, med drugim razvpiti kriminalist Drago Kos.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki tednika Demokracija, kjer so objavljena tudi celotna kronologija afere Depala vas ter nova dejstva o njenem ozadju.
