Piše: G. B.
V novi številki revije Demokracija pišemo o tem, kako je Milan Kučan kot politični boter sedaj razgaljen pred javnostjo, razkrivamo tudi njegov pošastni projekt palestinizacije Slovenije. Pišemo, kako vladajoči z dopuščanjem korupcije na agenciji Spirit ubijajo podjetništvo in kako ponujajo dolgotrajno oskrbo, ki je v resnici ni, pa tudi o tem, kako nedotakljiva Nika Kovač ubija medijsko svobodo. Objavljamo članek o tem, kako se je Slovenija branila v času osamosvajanja, pa tudi intervju z jezikoslovcem dr. Kozmo Ahačičem ter drugi del intervjuja z zgodovinarjem dr. Stanetom Grando. Z Demokracijo boste vedeli več!
Na dan, ko je premier Robert Golob »slavnostno« zaznamoval tretjo obletnico izvolitve svoje vlade in ko je KPK napovedala, da bo zaradi afere Subotič-Karigador preiskovala predsednika vlade, je Žurnal24 postregel z intervjujem z evropskim poslancem Vladimirjem Prebiličem, nekdanjim kočevskim županom. Slednji je ob tem namignil, da »strici iz ozadja« še niso dvignili rok od aktualnega premierja, kajti politika je po Prebiliču »stvar realnih možnosti«. Prebilič se ni hotel izreči, ali je pripravljen pustiti dobro plačano službo evropskega poslanca, toda priznal je, da se je sešel z Milanom Kučanom, ki je po njegovo »neverjetno pronicljiv«. Ampak »dokončnega ‘da’ še ni«. Prebilič, ki se rad prikazuje kot nestrankarski človek (čeprav je bil denimo leta 2008 eden od svetovalcev tedanjega predsednika SD Boruta Pahorja, in sicer za področje obrambe, a obrambni minister vseeno ni postal ne glede na to, da na FDV predava prav to področje), je s tem med vrsticami povedal več, kot bi želeli njegovi botri – morda tudi to, da bi sprejel angažiranje v Sloveniji za manjše plačilo, kot ga ima sedaj v Bruslju. To pa lahko stori samo nekdo, ki ga zaradi nečesa držijo v šahu.
Celoten članek si lahko preberete v novi tiskani izdaji Demokracije!
V tiskani izdaji Demokracije še preberite:
»Ta zemlja je prepojena s krvjo nedolžnih«
»Danes zato ponovno pozivamo odgovorne, da storijo, kar je prav. To pomeni, da jasno in javno obsodijo zločine, ki so se zgodili tukaj, da operejo madež s spomina nedolžno pobitih ter da poskrbijo za dostojen pokop teh žrtev. Kot najbolj dostojen kraj za to vidimo ljubljanske Žale,« je dejal škof Andrej Saje. Na drugi strani je pozval k odpuščanju ter preseganju razprtij, napetosti in delitev, »ki nas še danes bremenijo kot narod«. »Naj bolečina mrtvih postane temelj za gradnjo sprave, ki presega zamere in ideološke jarke. V spominu na trpljenje in izgubo naj nas vodi pogum za mir, za medsebojno spoštovanje in za obnovo zaupanja v skupno prihodnost. Samo tako bomo lahko hodili po poti resnične sprave – poti, ki jo tlakujejo resnica, a tudi ljubezen, potrpežljivost in upanje,« je dejal. Ob tem je dodatno opozoril, da sprava ni pozaba, »temveč pogumno priznanje resnice, hkrati pa je moč odpuščanja večja od maščevanja«.
Nedotakljiva Nika Kovač in primer Vinka Vasleta
V svobodnih in demokratičnih družbah Kovačeva ne bi preživela. Samo oglejte si besedni dvoboj med dvema ideološkima nasprotnikoma na kakšnem protestu v ZDA ali Zahodni Evropi: dve osebi stojita z obrazom druga k drugi, se zmerjata, žalita in kričita. Niti na misel jima ne pride, da bi zaradi izrečenega, ker sta se počutili ogroženi in prizadeti, druga drugo tožili. Z Niko je drugače: ne smeš ji reči, da je ne maraš; ne smeš jasno pokazati, da jo težko gledaš. Povedano drugače: ko jo vidiš, moraš jasno pokazati svoje veselje in glasno izraziti strinjanje z njenim delovanjem. Če tega ne narediš, tvegaš sodni pregon, tvegaš, da boš označen za ekstremista in zločinca. V Sloveniji je tudi po 35 letih spremembe političnega sistema (vsaj na deklarativni ravni) še vedno živ refleks iz totalitarnega režima: partija je (podobno kot Nika) nedotakljiva, parafraziranje ali celo šala o njej je nekaj, kar se kaznuje. Tega refleksa se očitno niso znebili ne Nika (ki so jo mediji postavili na piedestal božanske modrosti) ne pravosodni organi. Vsi si domišljajo, da lahko objektivno opredelijo, kaj je žalitev. Če te nekaj užali, to še ne pomeni, da je to nekaj napačnega ali neupravičenega. Če te nekaj užali, še ne pomeni, da imaš nujno prav, še ne pomeni, da si žrtev. Kaj če je v resnici žrtev tisti, ki te je po tvojem mnenju domnevno užalil; da si pravzaprav ti tisti, ki si svojega kritika užalil s svojim delovanjem?
Intervjuja: dr. Kozma Ahačič in dr. Stane Granda
»Cena knjig je samo izgovor, v fizičnih in digitalnih knjižnicah so na primer dostopne zastonj. Ni prav, da nekateri opuščajo branje knjig in drugega kvalitetnega tiska ter se poneumljajo ob manj zahtevnih vsebinah, zlasti ob drsanju po pametnih telefonih. To ima zdaj že dokazan negativen vpliv na delovanje možganov. Druga nevarnost je, da nekateri intelektualci pa tudi mladi začenjajo brati več v angleščini kot v slovenščini, s čimer sami sebe vračajo v 19. stoletje,« pravi jezikoslovec dr. Kozma Ahačič v intervjuju za Demokracijo.
Objavljamo pa tudi drugi del intervjuja z zgodovinarjem dr. Stanetom Grando in izpostavljamo del, kjer je ocenil delovanje ministrice za kulturo: »Priča smo zločinom nad slovenstvom! Kulturnemu dnu sledi ekonomski! Škode, ki jo je na vseh področjih, zlasti pa na državljansko-civilizacijskem, povzročila ta vlada, ne bo mogoče popraviti več mandatov naslednjih vlad. Njena vnovična izvolitev bi bila pohod v najnižji, najhujši pekel, pot brez vrnitve. Poglejte, kako nas prehitevajo oni, ki so nas do nedavnega gledali v hrbet.«
Dolgotrajna oskrba, ki jo ponuja Golobova vlada, je prevara!
Vladajoča koalicija (Gibanje Svoboda, SD in Levica) nam ponuja papirnato dolgotrajno oskrbo, hkrati pa je že jasno, da bomo s 1. julijem v Sloveniji primorani plačevati davek za dolgotrajno oskrbo. Denar bodo zbirali na zalogo, kot se je nedavno izrazil Simon Maljevac, minister za solidarno prihodnost iz vrst Levice, tudi ustanovitelj skrajno levičarskega Inštituta 8. marec. Stopnje prispevkov in plačniki so tako že določeni, v vladi od tega ne nameravajo odstopili. Z dodatni davkom naj bi letno zbrali med 750 in 800 milijoni evrov. Javno objavljenih analiz o razčlembi porabe tega denarja niso na voljo. To pomeni, da bodo denar usmerjali za potrebe tekočega državnega proračuna oz. potrebe previsoke porabe zdajšnje vlade, ki je na primer v prvih petih mesecih ustvarila že 550 milijonov evrov primanjkljaja. Prispevki, ki se bodo začeli zbirati 1. julija 2025, bodo: 1 % bruto plače za zaposlene in delodajalce, 1 % neto pokojnine za upokojence, 2 % za samozaposlene. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) opozarja, da še ni dorečenega sistema za izmenjavo podatkov o upravičencih, kar otežuje transparentnost in učinkovitost.
Nepravilnosti na agenciji Spirit ubijajo podjetništvo
Po preverjenih informacijah je interna revizija, ki je preučevala razpis JR INVEST september 2024 – NOO (Načrt za okrevanje in odpornost), spregledala veliko napako Spirita, povezano z dopolnjevanjem vlog tega razpisa. Sicer je težko verjeti, da bi revizija to spregledala, če je bila tudi pravno podkovana. Predvidevamo pa, da je bilo tako, saj revizija s strani laikov ni smiselna. Naši viri navajajo, da je šlo za osnovnošolsko napako komisije, ki je obravnavala te vloge, zaradi katere je bilo več vlagateljev oškodovanih. Nekateri vlagatelji pa se šele sedaj, po prejemu odgovorov, zavedajo, kaj se je pravzaprav zgodilo. Obstajajo pa tudi nekateri, ki slepo verjamejo v državne ustanove in napake niso ugotovili.
Kako smo v letih 1990-92 branili domovino
Posledice druge svetovne vojne na Slovenskem so bile oziroma so še dvoumne. Slovenski narod in tedanja Jugoslavija sta bila ob koncu vojne na strani protihitlerjevske koalicije, na strani zmagovalcev torej. Kljub drugačnim in večjim pričakovanjem so se z nastankom slovenske države kot federalne enote v Jugoslaviji in s priključitvijo Primorske v glavnem uresničili nacionalni cilji. Po drugi strani pa je konec vojne dejansko pomenil osvoboditev le za del slovenskega naroda, za tisti del, ki je bil v državljanski vojni na zmagoviti strani. Predvsem pa se s koncem vojne ni končana totalitarna vladavina. Le-ta resda ni bila več okupatorjeva, prav tako ni bila vsiljena s sovjetskimi tanki, kot se je to zgodilo drugje v Vzhodni Evropi, bila je domača, tako da o popolni svobodi po osvoboditvi ne moremo govoriti. Na le to, svobodo v pravem pomenu besede smo nato čakali še skoraj pol stoletja.
V novi Demokraciji lahko preberete številne pronicljive kolumne naših urednikov, novinarjev ter zunanjih sodelavcev. Tokrat so jih pripravili: Metod Berlec, Marjeta Bogataj, Vida Kocjan, Jože Biščak, Andreja Valič Zver, Vinko Gorenak, Matevž Tomšič, Luka Simonič in Borut Korun.
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
