Piše: Gašper Blažič
Ali je premier Robert Golob prišel do točke, ko je spoznal, da nima več česa izgubiti in da se s svojo vladajočo tovarišijo približuje bridkemu koncu? Dogajanje ob koncu leta gre prav v to smer.
Napovedi novih davkov na praktično vse, kar stoji, leze in gre − od nepremičnin torej do domačih živali pa do bizarnega lomastenja na področju energetike − je prav ob koncu leta dobil še nov »okrasek«: zakon o medijih, ki bo v veliki meri še dodatno zožil prostor medijske svobode in legaliziral ne samo cenzuro, pač pa tudi pritisk na novinarje, naj izdajo svoj vir. Odzivi so siloviti, mnogi pa se sprašujejo, ali je to morda še poslednja politično-estradniška bizarnost pred dokončnim padcem vlade. To seveda ne pomeni nujno predčasnih volitev, saj ima sedanja koalicija trdno večino in bo naredila vse, da do volitev ne pride.
Deli in vladaj!
A obnovimo najprej osnovna dejstva: z jesenskim projektom dviga plač v javnem sektorju si je Golobova vlada vsaj za nekaj časa kupila socialni mir, čeprav ostajajo številne poklicne skupine nezadovoljne. Dispečerji v centrih za obveščanje na primer še vedno stavkajo, in to že nekaj mesecev, od začetka stavke zdravnikov pa bo kmalu minilo leto dni. Očitno je, da se vladi z reševanjem vprašanj teh dveh skupin prav nič ne mudi, dokler bo lahko javnost prepričevala, da je stavka zdravnikov neupravičena in da gre za tipično kruhoborstvo »bogov v belem«. Na drugi strani pa vlada s svojo pasivnostjo (čeprav daje na zunaj vtis aktivnosti) poslabšuje stanje v javnem zdravstvu, javnost pa misli, da so za to krivi zdravniki. Za dispečerje pa tako ali tako velja, da njihovega upora ne bo nihče opazil, dokler ne bo sistem obveščanja in alarmiranja razpadel (tudi v kombinaciji s policijo, ki ima še vedno nezakonito imenovano vodstvo). Vladi je vsaj za zdaj uspelo to, kar je komunistični nomenklaturi uspelo doseči decembra 1988 ob stavki strojevodij (ali kot jo nekateri imenujejo, »Kmetičevi stavki«): takrat je namreč v sistemu železnic ŽG Ljubljana ves partijsko-udbovski aparat želel predvsem izolirati nezadovoljne strojevodje od drugih poklicnih skupin na železnici, češ da gre za privilegirano skupino, ki na račun drugih izsiljuje zase ugodnejši, celo privilegiran položaj ne glede na to, da je tedanji sistem obračunavanja in izplačevanja plač prav za tedanje »tozde« (temeljne organizacije združenega dela v Kardeljevem sistemu samoupravljanja) iz nabora vleke vlakov uporabljal daleč najmanj ugoden plačni sistem, tako ali tako pa je tedanjo dinarsko vrednost plač ves čas najedala inflacija, ki je v letu 1989 dosegla vrhunec.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
