Piše: G. B.
V novi številki Demokracije preberite prispevek dr. Jožeta Dežmana, ki govori o zgodovinskem ozadju ukradene judovske (Moskovičeve) vile na Levstikovi ulici v Ljubljani, o njenih nekdanjih lastnikih, zasegu in prodaji. Objavljamo tudi informacije o tem, kdo je v njej sedaj najemnik, saj je še vedno v lasti SD. V reportaži iz Bruslja razkrivamo, kako so bili s peticijo, ki sta jo sprožila evropska poslanka Romana Tomc in zgodovinar dr. Mitja Ferenc, pred evropsko javnostjo razgaljeni komunistični zločini ter njihovi sedanji častilci, ki vladajo v Sloveniji. Objavljamo tudi poročilo s proslave ob 35-letnici SDS, ki je po besedah njenega predsednika Janeza Janše najuspešnejši politični projekt v slovenski zgodovini, pa tudi reportažo s shoda iniciative Glas upokojencev zoper ponorelo vlado. Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
V Ljudski oziroma Socialistični republiki Sloveniji je bilo ukradeno neizmerno veliko zasebne lastnine. Žrtve državne oz. komunistične kraje je Republika Slovenija skušala popraviti z zakonom o denacionalizaciji. Denacionalizacija s skoraj 40.000 rešenimi denacionalizacijskimi zahtevki v vrednosti več milijard evrov kaže obseg ropanja. Tudi judovsko premoženje so komunisti kradli. Tako Renato Podbersič povzame, da je »paradoksalno le, da so Judom leta 1941 premoženje zaplenili nacisti, po koncu vojne pa še komunisti: nacisti zaradi protijudovske zakonodaje, komunisti pa zato, ker naj bi bili nekateri slovenski Judje – Nemci. Po vojni so oblasti zaplenile veliko judovskih nepremičnin (stanovanja, hiše, vile), kar velja predvsem za Ljubljano. Na seznamu dvajsetih vil v Ljubljani, ki jih je zaplenila Mestna zaplembna komisija in jih dala v uporabo takratnim komunističnim veljakom, najdemo tudi vilo družine Ebenspanger (Knafljeva ulica, kjer se je naselil predsednik slovenske vlade Boris Kidrič), vilo Adolfa Mergenthalerja (Zaloška cesta, kjer je bil sedež tajne politične policije za Ljubljano) in vilo družine Pollak (Rožna dolina, kjer sta bili dve sobi rezervirani za ministra Edvarda Kocbeka). Iz pritožb, ki so jih razlaščenci naslavljali na Mestno zaplembno komisijo in na druge pritožbene organe, je razvidno, da so velikokrat kot razlog za izvzem iz zaplemb navajali prav svoje judovsko poreklo, a največkrat to ni pomagalo. Nadalje je bilo odvzeto oz. zaplenjeno premoženje nekaterih Judov, ki so po nastanku judovske države leta 1948 optirale za Izrael oz. so se tja odselile«.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki tednika Demokracija!
V Demokraciji še preberite:
35 let SDS, najuspešnejšega političnega projekta v zgodovini Slovenije
Prejšnjo soboto je v Mariboru potekala slavnostna akademija ob 35. obletnici Slovenske demokratske stranke. Spomnili so se na ustanovitev naših predhodnic, Socialdemokratske zveze Slovenije in Slovenske demokratične zveze, nastalih v začetku leta 1989. Slovesnost je potekala v luči prihajajočih evropskih volitev 9. junija, kjer so se predstavili njihovi kandidati. Z aplavzom so zbrani uvodoma pozdravili goste dogodka, in sicer mag. Vladimirja Smrtnika, podžupana občine Bistrica nad Pliberkom in člana deželnega vodstva stranke Enotna lista zamejske Koroške, Damijana Terpina, predsednika stranke Slovenska skupnost slovenske narodne manjšine v Italiji ter Gorazda Pučnika. »SDS je najbolj uspešen politični projekt v zgodovini Slovenije,« je ob 35-letnici stranke ocenil njen prvak Janez Janša. »V SDS ne delamo tistega, kar je všečno, ampak to, kar je prav, kar je ključna ločnica med dnevno politiko in državništvom,« je dejal.
Komunistični zločini razgaljeni pred evropsko javnostjo
Prvo informacijo o tem, da je peticija uvrščena na dnevni red parlamentarnega odbora v Bruslju, smo novinarji prejeli 29. januarja letos, dobra dva tedna pred tem. Na povabilo evropske poslanke Romane Tomc, ki je bila na neki način pobudnica peticije – slednjo je prvi podpisal zgodovinar ter profesor dr. Mitja Ferenc – se je zasedanja odbora v sredo, 14. februarja, udeležila tudi mešana delegacija iz Slovenije, ki so jo poleg Ferenca sestavljali še nekateri novinarji (poleg avtorja tega članka še iz Domovine, Radia Ognjišče, Planeta TV ter Jože Možina in Rosvita Pesek z nacionalne televizije), poslanka Alenka Jeraj ter profesor in avtor več knjig Boštjan M. Turk. Dogajanje so spremljali tudi dopisniki Dela, RTV Slovenija in STA iz Bruslja. Dan pred dogodkom je bila v prostorih poslanske skupine Evropske ljudske stranke tiskovna konferenca, na kateri sta Romana Tomc in Mitja Ferenc predstavila razloge za vložitev in obravnavo peticije. Na vprašanje, kaj bo sledilo po tej obravnavi, je Romana Tomc spomnila, da se po tem dogodku težišče znova vrača v Slovenijo. Glede morebitnih zlorab teme v predvolilni kampanji pa je dejala, da si niso sami izbirali datuma obravnave. No, naslednji dan se je zgodilo prav to, kar smo pričakovali: četverica levičarskih evroposlancev iz Slovenije je peticijo označila kot del predvolilne kampanje SDS. Kot da ne bi vedeli, da se tudi SDS zaveda, da te teme, ki je sicer temeljno vprašanje civilizacije, zaradi hude indoktrinacije javnosti ne postavlja v predvolilno kampanjo kot prioritete. Ampak pred evropsko in slovensko javnostjo se je pač treba narediti neumne.
Protest upokojencev zoper ponorelo vlado
Poldrugo uro trajajoči protestni shod so odprli s slovensko himno, nadaljevali pa z govori in glasbo. Prvi govornik je bil Andrej Peterle. Povedal je, da so se zbrali zoper ponorelo vlado in zato, ker zahtevajo višje pokojnine. »Delajo slabo, ali še to ne, plenijo in prevzemajo naše inštitucije, proti volji volivcev in še posebno proti volji nas, upokojencev,« je dejal. »Nikoli več nas ne boste metali iz parlamenta. Naslednji boste vi leteli ven,« pa se je odzval na dogodke v državnem zboru, kjer je Urška Klakočar Zupančič, predsednica državnega zbora, iz balkona parlamentarne dvorane nagnala skupino upokojencev zgolj zato, ker so zaploskali. V državnem zboru so obravnavali predlog Glasa upokojencev za takojšnje zvišanje pokojnin, predlog so predstavili Pavel Rupar, Igor Černoga in Andrej Peterle. Klakočar Zupančičeva pa je vpila tudi na njih in poveljniško dvigovala svoj prst.
Intervjuja: dr. Milan Bufon in Reimond Hoffmann
»Nedvomno je mesto danes mnogo manj »slovensko« kot je bilo leta 1910. Zgoraj nakazani procesi, še posebno pa »povrnjeni« Narodni dom, nekdanje središče mestnih Slovencev, ki so ga ti simbolično prejeli ob stoletnici fašističnega požiga, pa vendarle vlivajo določen optimizem,« je v intervjuju za Demokracijo dejal tržaški Slovenec, geograf dr. Milan Bufon, ki opozarja, da je Trst že v avstrijskih časih deloval kot nekakšen talilni lonec za neitalijanske prebivalce in priseljence. Vidni član podmladka Alternative za Nemčijo Reimond Hoffmann pa je spregovoril o evropski politiki in migracijah. Opozarja, da celo majhne vasice severovzhodne Nemčije, kjer ni bilo nikoli nobenih tujcev, imajo sedaj kar naenkrat vse več migrantov. »Vsako ladjo z nezakonitimi migranti, ki je na poti v Evropo, bi bilo treba prestreči in obrniti ter odpeljati nazaj v Afriko,« meni.
Korupcijski milijoni za gradbene barone?
Imena gradbenih barov se v Sloveniji postopoma spreminjajo, za nekatere, kot na primer Janez Zemljarič ali Ivan Zidar, je namreč čas prinesel svoje. Nekateri, kot so Hilda Tovšak, pa so se bili primorani umakniti. Med novodobni gradbenimi tajkuni so zdaj uveljavljeni drugi, priključujejo se jim tudi novi. Med že uveljavljenimi novodobnimi so (poimensko) Stojan Petrič, lastnik skupine Kolektor, ki ima v lasti tudi Časopisno hišo Delo, in Blaž Miklavčič, lastnik ter direktor podjetja GH Holding, včasih pa generalni direktor Slovenskih železnic. Posredno se jim priključuje tudi Dušan Šešok, lastnik podjetja Iskra. Vsi skupaj pa so v tej vladi nemočni brez Alenke Bratušek, ministrice za infrastrukturo, ki sicer velja za »kraljico aneksov«, tj. podpisanih dodatkov k osnovnim pogodbam za infrastrukturne projekte. Po tem je slovela še v prejšnjih časih, koliko aneksov je podpisala v času zdajšnje vladne koalicije (Svoboda, SD in Levica), ter predvsem katere, pa z ministrstva za infrastrukturo za Demokracijo do oddaje tega prispevka v tisk niso odgovorili.
Putinov režim se je znebil najnevarnejšega tekmeca
Pretekli petek je v javnosti odjeknila novica, da je v zaporu umrl eden najvidnejših nasprotnikov Putinovega režima Aleksej Navalni. Po uradnem sporočilu ruskih oblasti naj bi se bil Navalni med sprehodom nenadoma zgrudil. Uprava zapora je sporočila, da so ga oživljali najprej zdravniki v zaporu, na pomoč so poklicali tudi zdravnika iz mestne ambulante, vendar je Navalni nekaj čez drugo uro popoldne umrl. Svet je seveda šokiran zaradi smrti Navalnega, ki se je v zadnjih letih uveljavil kot najvidnejši kritik Putinovega režima. Navalni, ki je bil tako rekoč obraz opozicije kremeljskemu režimu, je več let živel v nevarnosti. Zaradi nasprotovanja avtokratu se je nekajkrat znašel za zapahi zaradi več različnih za lase privlečenih obtožb. Ker ga to ni zlomilo, je bil pred leti zastrupljen, a je tudi ta atentat preživel. Po zdravljenju v Nemčiji se je vrnil v Rusijo kljub opozorilom, da se bo lahko znašel za zapahi. Navalni se je torej vrnil v Rusijo, ker ga je Kremelj obtoževal, da je plačanec tujih služb, ki iz varne tujine spodkopava državo.
V novi številki Demokracije preberite številne analitične kolumne, ki jih pripravljajo naši novinarji in zunanji sodelavci. Tokrat so jih pripravili: Gašper Blažič, Žiga Korsika, Marko Puš, Vinko Gorenak, Stane Granda, Andreja Valič Zver, Andrej Umek in Matevž Tomšič.
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
