Leto 2018 se počasi izteka. Zapomnili si ga bomo predvsem po dveh stvareh: po parlamentarnih volitvah, ki žal niso prinesle velikega preloma, in po vse hujših napadih na svobodo govora, kjer njeni sovražniki s sintagmo »sovražni govor« iščejo izgovor za represijo proti drugače mislečim.
Letošnje leto je minilo v znamenju tridesete obletnice slovenske pomladi, še zlasti procesa proti četverici in ustanovitve SLS. Zato je marsikdo (precej naivno) pričakoval, da bo trideseta obletnica velikega preobrata, ki je slovensko pomlad ponesel na ulice in trge, tudi letos prinesla preobrat na volitvah. Čeprav je SDS med strankami dosegla prvo mesto (kar je glede na medijsko orkestrirano kampanjo proti njej več kot zavidljiv dosežek!), je bil razplet pri sestavi vladne koalicije drugačen – v državni zbor se je skupaj prebilo kar devet strank, za sestavo vlade pa bi bile potrebne, če bi mandat pripadel SDS, potrebne vsaj štiri. Vendar so se druge stranke, razen v NSi in SNS, odločile, da koalicija s SDS ne pride v poštev. Mandat za sestavo vlade je tako pripadel Marjanu Šarcu, kontinuiteta s prejšnjo, Cerarjevo, vlado se tako nadaljuje.
Nova blokovska delitev?
Slovenija je v novo leto 2018 vstopila z velikimi pričakovanji, a tudi z razočaranji, predvsem pa – s starim novim predsednikom republike. Borut Pahor je dobil še en predsedniški mandat, vendar si ga je priboril šele v drugem krogu, ko je bil njegov izzivalec nihče drug kot Marjan Šarec, tedaj še kamniški župan. Že tedaj je bilo jasno, da je bilo medijsko »spinanje« Šarca namenjeno ohranitvi oblasti v rokah mafijske mreže, ki jo navzven predstavlja Forum 21, in sicer prek parlamentarnih volitev. Šarec je s »kapitalom« sicer poraženega kandidata za predsednika republike nato svojo dotedanjo lokalno listo po zgledu svojega »mentorja« Zorana Jankovića (navsezadnje je bil Šarec nekaj časa predsednik kamniške Pozitivne Slovenije!) razširil na celotno državo. Na roke mu je šla pri tem tudi razdrobljenost pomladne strani – pomladne stranke se na zadnjih predsedniških volitvah niso odločile za skupnega kandidata. Tedanja predsednica NSi Ljudmila Novak se je za predsedniško kandidaturo dokončno odločila že sredi poletja 2017, Romana Tomc (SDS) pa nekoliko kasneje, pri čemer je bila deležna precejšnje protiofenzive navijačev Andreja Šiška, ki skuša čim več glasov za Zedinjeno Slovenijo dobiti v volilnem bazenu SDS. Priznati je treba, da je že s predsedniškimi volitvami jeseni 2017 nomenklatura sijajno speljala projekt ohranjanja oblasti, saj se je pokazalo, da ji predsednik republike Borut Pahor kljub občasni samovolji ni posebno nevaren ne glede na to, da mu je Milan Kučan pred volitvami javno bral levite. Na letošnjih parlamentarnih volitvah je nomenklatura tako izpeljala plan B – razplet z relativno zmago SDS, vendar brez njene vloge v prihodnji vladi. Večina strank se je namreč združila v »antijanševski blok«, čeprav so akterji nomenklature še pred časom zagovarjali razbijanje blokovske delitve, ki se v Sloveniji še vedno prikazuje kot levo-desna, ob tem pa se vedno znova pojavlja kakšen »nov obraz«, ki na prvi pogled presega to delitev, a se vedno izkaže, da je dejansko le nov marketinški produkt istih mafijskih botrov, ki iz ozadja vodijo t. i. tranzicijsko levico.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
