Piše: Dr. Vinko Gorenak
Vem, da že veste, da z besedo Golobnjak poimenujem vladajočo koalicijo, za katero sedaj niti ne vem, koliko političnih strank ima, saj je položaj NSi precej nejasen.
Toda poglejmo si zadnje leve vlade, kako so začele in kako so končale. Gre torej za vlado Boruta Pahorja, gre za poskus vzpostavitve vlade Zorana Jankovića, gre za vlado Alenke Bratušek in seveda za vlade Mira Cerarja, Marjana Šarca in Roberta Goloba. Vlada Boruta Pahorja ni končala mandata, ampak smo leta 2011 imeli predčasne volitve. Po volitvah je bil kandidat za predsednika vlade Zoran Janković, ki je na volitvah seveda zmagal, a prosto po Milki Novak ni znal šteti do 46 in vlade sploh ni sestavil. Sledila je druga vlada Janeza Janše, ki pa so jo uspešno demontirali in vlado je prevzela Alenka Bratušek, vendar ta mandata ni končala in leta 2014 smo prav tako šli na predčasne volitve. Na teh je zmagala stranka Mira Cerarja, ki je sestavil vlado, a je mandat predčasno končal in leta 2018 smo spet imeli predčasne volitve. Zmagovalec teh je bil komedijant Marjan Šarec, ki je vlado sestavil, a po manj kot dveh letih je vrgel puško v koruzo in pobegnil, vlado pa je sestavil Janez Janša, ki je v nemogočih razmerah mandat pripeljal do konca. Kaj lahko iz tega ugotovimo? Zlasti to, da zmagovalec volitev 2022 Robert Golob na funkciji predsednika vlade mandata ne bo končal. Ni pa rečeno, da bomo šli na predčasne volitve.
Če se je Borut Pahor še tako trudil, so ga dejansko odnesli njegovi koalicijski partnerji in ne opozicija. Sledilo je obdobje tako imenovanih novih obrazov (Janković, delno Bratuškova, Cerar, Šarec in sedaj Golob). Vsi novi obrazi pa imajo vsaj eno skupno značilnost. Izbrali so jih v političnem podzemlju. Ko so bili izbrani, pa so svoje opravili dominantni levi mediji, ki so jih seveda promovirali do konca in še malo naprej. Sledile so zmage na volitvah, kar je precej pričakovano. Že na volilni večer pa so se praviloma začele težave, ki so se končale s predčasnimi volitvami. Tudi to ni nepričakovano. Stare etablirane politične stranke, kakršna je SDS, vse manj pa SD, imajo tradicijo, vsi vse poznajo, v naprej je praviloma predvideno, kdo bo prevzel katero funkcijo v primeru zmage na volitvah, programi in celo zakoni pa so napisani že vnaprej. Nič od tega ni v strankah novih obrazov.
Še ena je skupna značilnost levih vlad, to je nesposobnost, ki je praviloma posledica izbora kandidatov za ministre in druge najvišje funkcije. V Golobnjaku so obljubljali mnoge reforme, od zdravstvene do šolske pa davčne, plačno reformo in še bi lahko naštevali. Povprečno izobraženemu politiku je jasno, da se take reforme sprejemajo v prvem ali drugem letu vladanja in nikoli proti koncu mandata. V Golobnjaku pa nič ni tako. Bliža se prvo leto vladanja in nobene reforme ni na vidiku. Imamo pa tako imenovane časovnice za pripravo reform.
Saj se še spomnite predvolilnih obljub SD o tem, da bodo zagotovili vsem državljanom osebnega zdravnika, da bodo zagotovili 30-dnevni rok za dostop do specialistov in podobno? Kaj od tega imamo danes? Prav nič. Bolniki umirajo na poti do bolnišnice ali zdravnika (primer Velenja), žive razglasijo za mrtve (primer Brežic) in podobno.
Zdravstveni minister ima časovnico za reformo, ki naj bi zaživela leta 2026. Jasno je, da se to ne bo zgodilo, zagotovilo za to je on sam. Šolska ministra sta dva (ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije ter ministrstvo za vzgojo in izobraževanje). Tudi ta dva imata časovnico za reformo, kakšno in kdaj pa še ni znano. Tudi na področju davkov imamo časovnico, za sedaj so odpravili mini davčno reformo tretje Janševe vlade, ki je vsem prinesla višje plače, torej so jih znižali. Odstopil je tudi državni sekretar za to področje Tilen Božič, to pa je tudi vse, kar vemo, nič o predvideni davčni reformi trej, le neka časovnica obstaja. Tudi plačna reforma v javnem sektorju je velik problem. Stavkajo že skoraj vsi, vsi so nezadovoljni s plačami, pristojna ministrica pa ima časovnico. Toda časovnice vsi po vrsti prestavljajo v nepredvidljivo prihodnost.
Za konec pa še češnja na torti, kot pravimo. Robert Golob pravi, da če jim ne bo uspelo ljudi prepričali, da so reforme zanje dobre, potem jih ne bo. Seveda jih ne bo, ker so v Golobnjaku nesposobneži.
