Piše: Petra Janša
Ustavni sodnik Rok Svetlič je v ločenem odklonilnem mnenju med drugim zapisal, da “ne obstaja nekaj takega, kot je pravica do posvojitve”. Ustavni sodnik Klemen Jaklič pa je opozoril, da večino vprašanj, o katerih je ustavno sodišče odločalo, odločba ni niti odprla.
Da predsednik vlade javno sestankuje s predsednikom ustavnega sodišča, pri nas ni običajna praksa. A minuli torek je predsednik vlade Robert Golob to prakso spremenil in se sešel s predsednikom ustavnega sodišča Matejem Accetom, in to kar v prostorih tega neodvisnega in avtonomnega državnega organa, ki izvršuje ustavnosodno presojo, in to ob dejstvu, da je sodna oblast pri nas ločena tako od zakonodajne kot izvršilne oblasti. Zato se ne smemo čuditi pomislekom prenekaterih o poskusu vplivanja ene veje oblasti na drugo, kar pa vpleteni uradno seveda zanikajo. Nekdanji premier Janez Janša se je ob napovedi dogodka na Twitterju vprašal: “Predsednik @Gibanje_Svoboda obiskal sestrsko podružnico #vzporednimehanizem?” Ob nenavadnem srečanju predstavnikov dveh vej oblasti ne gre prezreti dejstva, da je ustavno sodišče pred kratkim istospolnim partnerjem omogočilo sklenitev zakonske zveze in posvojitev otrok, Golobova vlada pa je že potrdila besedilo predloga zakona o spremembah družinskega zakonika in ga v DZ poslala po skrajšanem postopku. Ustavno sodišče je sporno odločitev sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki Klemen Jaklič, Rok Svetlič in Marko Šorli.
Odločitev v korist agendi LGBT
Ustavno sodišče je 8. julija odločilo, da je zakonodajna ureditev, ki določa, da lahko zakonsko zvezo skleneta le osebi različnega spola in da istospolna partnerja, ki živita v formalni partnerski zvezi, ne moreta skupaj posvojiti otroka, v neskladju z ustavno prepovedjo diskriminacije. Slovenija je s tem postala 14. članica Evropske unije, ki izenačuje status in pravice vseh parov. Ustavno sodišče je tako v dveh ločenih odločbah razveljavilo prvi stavek tretjega odstavka 2. člena Zakona o partnerski zvezi in prvo alinejo 22. člena Družinskega zakonika. Dodatno je ugotovilo, da je prvi odstavek 3. člena družinskega zakonika v delu, v katerem določa, da je zakonska zveza življenjska skupnost moža in žene, v neskladju z ustavo. Prav tako sta prvi odstavek 213. člena in 223. člen Družinskega zakonika v neskladju z ustavo. Neustavnih je bilo tudi več določb prejšnjega zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ustavno sodišče je določilo, da mora neskladje veljavnih zakonov DZ odpraviti v šestih mesecih. Do sprememb zakonodaje velja, da je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb ne glede na spol in da lahko istospolna partnerja, ki živita v partnerski zvezi, skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji kot zakonca, so v sporočilu za javnost zapisali na ustavnem sodišču.
Za odločitev v korist LGBT so glasovali Matej Accetto, Katja Šugman Stubbs, Rok Čeferin, Špelca Mežnar in Marijan Pavčnik. (foto: STA)
Svetlič: Ne obstaja pravica do posvojitve
Vse navedene odločitve je ustavno sodišče sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Za omenjeno odločitev so glasovali Matej Accetto, Katja Šugman Stubbs, Rok Čeferin, Špelca Mežnar in Marijan Pavčnik. Proti so glasovali sodniki Klemen Jaklič, Rok Svetlič in Marko Šorli. Več sodnikov je dalo ločeno pritrdilno ali odklonilno mnenje. Med njimi sta sodnik Klemen Jaklič in Rok Svetlič, ki sta podala odklonilno mnenje k obema odločbama. Ustavni sodnik Rok Svetlič je v njem med drugim zapisal, da “ne obstaja nekaj takega, kot je pravica do posvojitve”. “Za kršitev v zvezi s katero pravico potlej gre,” se sprašuje. To po njegovem mnenju ne pomeni, da zakonodajalec ne sme sprejeti ureditve, ki bi istospolnim parom omogočala posvojitev. “Toda odločitve zakonodajalca ni mogoče obiti z angažmajem ustavnega sodišča,” piše. Glede možnosti sklenitve zakonske zveze pa meni, da je imel zakonodajalec pri urejanju materije na voljo dve strategiji. “Lahko bi posegel z redefinicijo v institut zakonske zveze ali pa dodal nov institut partnerske skupnosti. Odločil se je za slednjega. V ustavi ni nobene ovire, da ne bi zakonodajalec povsem izenačil obeh vrst skupnosti in ju uredil v enem institutu in z enotnim poimenovanjem. Toda v ustavi tudi ni nobene opore za presojo, da bi to moral storiti,” še piše Svetlič.
Jaklič: Ne gre za enostavno vprašanje
Ustavni sodnik Klemen Jaklič, ki je opozoril, da večino vprašanj, o katerih je ustavno sodišče odločalo, odločba ni niti odprla, je tudi tokrat napisal odklonilno ločeno mnenje. “Vprašanje, ki je pred nami, je s področja ustavnega prava, ki je področje moje specializacije. Temu vprašanju in razpravam o njem sem budno sledil skozi svojo celotno kariero, predvsem v času svojega akademskega delovanja v tujini. Ne gre za enostavno vprašanje, tudi če bi to tako želel prikazati ta ali oni posameznik ali celo to ali ono najvišje sodišče kakšne države,” je zapisal v uvodu in pojasnil, da gre za eno od znanih zagonetk s področja ustavnega prava, ki jo kot takšno razumemo, šele če in ko jo skušamo razrešiti zgolj z golim razumom in logiko, to je, če pustimo ob strani nevarnost osebne pristranosti oz. stereotipov (bodisi tradicionalnih bodisi modernih), ki na razrešitev vprašanja, če naj bo pravična, ne smejo vplivati. Jaklič je poudaril, da se večina njegovih kolegic in kolegov ni prepustila goli logično razumski argumentaciji, ki edina lahko prepreči nekonsistentnosti in potencialni vdor (zavednih ali nezavednih) stereotipov v odločanje – in zato tako obrazložene odločitve ni mogel podpreti. Tradicionalni pristop k tem vprašanjem med drugim temelji na ideji, da je zakonska zveza nekaj posebnega, podeljenega zvezi moškega in ženske, zvezi torej, iz katere se po naravi lahko rodi in v družinskem zavetju vzgaja potomstvo, ki je temelj skupnosti in vir nadaljevanja človeškega življenja ter s tem človeštva kot takega. Kar pa je sam vir življenja, ima poseben status, uči ta tradicionalni pristop. Od tod posebna podelitev statusa zakonske zveze za skupnost moža in žene, tj. družine, vključno z možnostjo skupnega posvajanja otrok s strani takšnega, posebnega para.
(foto: STA)
O “modernejšem” pristopu
“Seveda je v predargumentativni fazi treba dopustiti možnost, da je za tradicionalnim pristopom ne le goli argument, ampak morda t. i. tradicionalni stereotip,” je nadaljeval Jaklič. “To je, da takšna razlaga samega namena (telosa) zakonske zveze, ki velja samo za nekatere člane skupnosti (četudi večino), ne pa za preostale, takšne preostale iz zakonske zveze neupravičeno izključuje. Ali je tako ali pa je tradicionalna doktrina utemeljena zgolj na opisanem razumnem logično-razlikovalnem temelju, je mogoče nadalje razmišljati, šele ko jo soočimo z alternativnim telosom zakonske zveze in družine, kot ga predlaga, recimo temu, ‘modernejši’ pristop,” zapiše Jaklič in nadaljuje: “‘Modernejši’ pristop razlaga, da ne more biti večina, kaj šele država, tista, ki posameznikom od zunaj določa telos zakonske zveze in družine. Če dva odrasla človeka pristno svobodno želita (‘consenting adults’), da bi tudi njuna zveza štela za zakonsko zvezo in da bi ob tem prav tako lahko posvojila otroke, pa na slednje in kogarkoli tretjega to nima posebnega škodljivega učinka, potem ni razloga, razlaga moderni pristop, da bi kdorkoli (kaj šele država) to lahko upravičeno preprečil. Prav tako kot pri tradicionalni doktrini je tudi pri ‘modernem’ pristopu najprej treba dopustiti obe možnosti, torej da jo vodi goli logično razumski argument ali moderni stereotip. Samo z navedbo opisanega stališča še nič ni razrešeno.”
Stališča temeljijo na stereotipu
Jaklič nadaljuje svojo razlago: »”Če želi z močjo ustavne ravni izključiti dosedanjo tradicionalno doktrino, bi ‘moderni’ pristop najprej moral zase izdelati in zagovarjati eno od notranje konsistentnih rešitev. Tu pa za večino, ki je v odločbi argumentirala, kot je, nastopi težava. Večina glede ključnega vprašanja – zakaj natančno gre za neupravičeno izključitev istospolne manjšine iz zakonske zveze in skupne posvojitve otrok – še ne ponudi logično konsistentnega odgovora oziroma se temu z argumentativno praznino izogne,” je jasen Jaklič. “Če bi na primer odločitev večine za ‘moderni’ pristop temeljila na prej opisanem jedrnem argumentu te smeri (‘kolikor to ne škodi tretjim, niti večina niti država nimata pravice dvema svobodnima odraslima preprečevati njunega lastnega videnja namena (telosa) zakonske zveze in družine’), potem bi to na prvi pogled logično konsistentno pomenilo, da morajo tudi druge manjšinske skupine svobodnih odraslih imeti to isto pravico – skleniti zakonsko zvezo in posvojiti otroke. Tako v literaturi kot tudi v ustavnosodni presoji se tako na primer pojavljajo ne le primeri poligamnih parov, temveč tudi primeri incestnih parov svobodnih odraslih posameznikov ter številni drugi nekonvencionalni pari, ki menijo, da so neupravičeno izločena manjšina,« v enem od svojih odklonilnih mnenj zapiše Jaklič ter v tem delu kot primer navede incestne pare, pri katerih se pojavlja napačni protiargument, češ da gre pri incestnih parih svobodnih odraslih oseb za škodljiv vpliv na tretje, npr. potomstvo, in da je pri tej skupini prav to upravičeni izločilni (razlikovalni) argument. Nekateri incestni pari svobodnih odraslih so se namreč pripravljeni sterilizirati, iz česar na prvi pogled logično neobhodno sledi, da bi opisani jedrni argument »modernega« pristopa, če je res notranje konsistenten, tudi tem moral omogočiti sklenitev zakonske zveze in posvojitev.
Jaklič izpostavi tudi konvencionalne pare, ki čezmerno uživajo alkohol in so posledice za potomstvo lahko celo hujše kot pri potomstvu prej omenjene manjšinske skupine. “Toda nekdo, ki čezmerno uživa alkohol, ni izključen iz možnosti sklenitve zakonske zveze, predstavniki prej omenjene manjšine pa so. Spet vidimo, da jedrni argument ‘modernega’ pristopa, če naj bo konsistenten, na prvi pogled zahteva radikalnejšo spremembo – dopustitev zakonske zveze in možnost posvojitve vsem odraslim predstavnikom nekonvencionalnih manjšin, ki takšno svojo željo izrazijo resnično svobodno in pri tem ne škodujejo tretjim bolj, kot to velja za skupine konvencionalnih parov,” pojasni Jaklič. “Če torej večina zastopa izključitev tradicionalne doktrine in uveljavitev ‘modernega’ pristopa celo na ustavni (ne le zakonodajni) ravni, bi morala pojasniti, kaj točno je nosilni razlog, na podlagi katerega je prišla do takšnega sklepa. Ta nosilni razlog bi moral biti notranje konsistenten,” razloži Jaklič.
Morda obstaja tudi tretja pot
Jaklič dopušča možnost, da morda obstaja tudi tretja pot, takšna, ki uspe prepričljivo obrazložiti, zakaj so na ustavni ravni izmed raznovrstnih manjšin samo istospolni pari tisti, pri katerih gre za neupravičeno izključitev iz možnosti sklepanja zakonske zveze in posvojitve otrok. “Toda potem je to treba nasloviti in obrazložiti, hkrati pa pokazati, kako je morda tudi takšna rešitev (ki izključuje druge manjšine svobodnih odraslih, ki ne škodujejo tretjim bolj kot skupine konvencionalnih parov) vseeno notranje konsistentna z jedrnim argumentom ‘modernega’ pristopa,” meni Jaklič in doda: “Težava je v tem, da večina nobenega od teh za naše vprašanje odločilnih izzivov ni niti naslovila niti ni nanje poskusila odgovoriti ob razpravi. S tem ji za zdaj ni uspelo izkazati, da njena odločitev temelji na golem razumsko logičnem temelju (ustavno korektnem nosilnem razlogu), kot bi morala, in ne morda le na modernem stereotipu, ki bi bil močnejši od zavezanosti pravni argumentaciji,” pojasni Jaklič. “Sam sem, vsaj ob tako izvotljeni obrazložitvi večine, bolj zadržan. V takšnih okoliščinah – ko interaktivni diskurz z odločilnimi argumenti ni bil vzpostavljen – zagonetko o tem, kateri od pristopov (tradicionalni, moderni ali morda oba) temelji na stereotipu in kateri od teh ali katera druga različica zgolj na razumsko logičnem in notranje konsistentnem temelju (edinem ustavno korektnem nosilnem razlogu), za zdaj puščam odprto. Obrazložitev odločbe dilem, o katerih je v resnici odločala, ni niti odprla,” je ločeno odklonilno mnenje sklenil ustavni sodnik Jaklič.
Članek je bil prvotno objavljen v tedniku Demokracija.
