Piše: prim. Janez Remškar, dr. med.
Medijska neuravnoteženost je v naši državi še vedno jasno razvidna. Zakaj na nacionalnih medijih slišimo in vidimo predvsem nasprotovanja napovedanim ukrepom sedanje vlade in manj drugačnih stališč, kot sta jih izrazila Miro Cerar in Tone Rop?
Zakaj na mediju, ki ga plačujemo vsi, še vedno niso sposobni zagotoviti stalnega in uravnoteženega poročanja, kaj šele poglobljenih analiz o tem, kaj so nam v resnici prinesli ukrepi vlade Roberta Goloba, ki bi želel biti premier več mandatov? Ali so res kaj spremenili v sistemu zdravstva s svojimi popravki zakonov in z novimi zakoni? Kje to čutimo pacienti? Ali na področju zdravstva ne potrebujemo resnih rezov, tako v organizaciji, vodenju in nagrajevanju kot v financiranju tega dela javnega sistema? Kaj nam je, ob svojem hvaljenju, prinesla zdaj že »preminula« Golobova vlada?! Golob je začel kar se da agresivno in je vse, ki smo kljub težavam sodelovali pri ukrepih vlade v času covida, skupaj z Janšo imenoval za fašiste!
Primerjava odzivov na pandemijo
Naj si bralci pogledajo, kako so ukrepale vlade v EU ob pojavu neznanega virusa, ko še ni bilo na voljo zdravil in cepiva. Na severu Evrope so vlade delovale premišljeno, z dogovori; ljudje so disciplinirano upoštevali vse ukrepe, ki so bili zato manj restriktivni. Zakaj? Zaradi družbenega zaupanja v javne sisteme, zaupanja drug v drugega in posledično v javne institucije, kot so zdravstvo, policija in vlada. Kaj pa pri nas? Spomnimo se besed psihologa Aleksandra Zadela, ki nas je opomnil, da smo se v času omejitev smilili sami sebi. Prav malo nam je bilo mar za paciente, ki so umirali, in za njihove svojce. V parlamentu so si poslanci trgali maske z obraza. Na jugu Evrope, ki je bil ob začetku pandemije katastrofalno prizadet, so prav tako kot pri nas delovali z odloki (npr. Conte v Italiji), ob številnih spotikanjih opozicije. Kljub vsemu je bilo tega manj kot pri nas, kjer je leva opozicija pokazala nezrelost, nepoštenost in politikantstvo, da bi prišla na oblast.
Vloga medijev in politična nezrelost
Kje so bili naši »najuglednejši« novinarji na RTV SLO z objektivnim poročanjem o dogajanjih v svetu? Bili so v službi leve politike, ki je kazala egoizem in delovala v škodo ljudi. Sram me je, da del Slovenk in Slovencev tega ni spregledal. V svoj prid je to izkoristil Golob. Izgubili, vsaj kar se tiče ureditve zdravstva, smo štiri leta! V bistvu bi si Golob zaslužil »obsodbo« varuha človekovih pravic, če bi se njegov kabinet potrudil in pregledal, kaj se je v času covida-19 dogajalo po svetu. Žal pri nas od vsega začetka demokratičnih procesov stare politične strukture, nasledniki komunistov, vgrajujejo nezaupanje v delovanje demokracije. Zanje je še vedno pravilno samo tisto, kar delajo oni, častilci Čebin in totalitarnega sistema!
Zdravstvo v času Golobove vlade in po njej
Golobova vlada je veliko obljubljala, sprejela je veliko zakonov, ki pa so, vsaj kar se tiče zdravstva, ostali le na papirju. Ali kdo od pacientov čuti, da gre kaj na bolje? Število čakajočih se je povečalo, nagrajevanje zaposlenih glede na njihov doprinos je ostalo nespremenjeno. Finančne vzdržnosti sistema niso izboljšali, vse več mora v blagajno ZZZS prispevati proračun; podatkov o kakovosti in varnosti, na osnovi katerih bi se pacienti lahko odločali, kje se bomo zdravili ali operirali, niso omogočili; korupcija se brezsramno in kljub dr. Breclju na vodstveni poziciji nadaljuje.
Zdaj doživljamo obilico kritik na račun vsakega predvidenega ukrepa nove vlade s strani tistih, ki jim ni do sprememb in tudi niso naredili ničesar za izboljšanje delovanja zdravstva. Zakaj? Ker želijo ohraniti državno, etatistično zdravstvo, takšno, kot smo ga imeli v Jugoslaviji, in nadaljevati s polnjenjem svojih žepov s pomočjo korupcije.
Mit o »odličnem« jugoslovanskem zdravstvu
Nekateri nas še kar naprej skušajo prepričati, da smo imeli v Jugoslaviji odlično zdravstvo. Ob ponavljanju te neresnice je treba z argumenti ponavljati, da to ni res! Na osnovi katerih podatkov je to, da smo imeli v preteklosti odlično zdravstvo, zatrdil Han? Podatkov o odličnosti ni bilo, bile so le ocene partije, ki je hvalila svoj državni sistem zdravstva. Če bi bil Han pošten, kot se prikazuje, bi v zvezi s tem lahko povedal le to, da nismo imeli čakalnih dob zato, ker smo zaposleni v zdravstvu naredili vse, kar so potrebovali pacienti, velik del tudi brez finančnega kritja v tekočem letu, zaradi česar smo v 80. letih stalno tiskali denar in imeli na koncu tudi 1000-odstotno inflacijo. To je tudi edina resnica o »odličnem« zdravstvu v Jugoslaviji. Veliko je bilo zlaganega. Tudi glede prihodov tujih znanih zdravnikov k nam – prišli naj bi kot pomoč, v resnici pa smo bili poskusni zajčki. In tudi s tem se je partija hvalila. Zlaganost na zlaganost. Nasledniki totalitarnega sistema so ob tem »odličnem« zdravstvu imeli zase organizirane posebne storitve v okviru sanatorija Emona. Zakaj le, če je bilo vse odlično?
Nevarnost ponovne etatizacije
Zdaj imamo stanje enako kot v preteklosti. Država postavlja regulativo, ob tem pa ima v rokah vse upravljavske in nadzorne vzvode ter tudi zavarovalništvo. Če se leva politika ne bo čim prej odrekla ideologiji ter prenehala siliti v državno namesto v javno zdravstvo – s čimer nas s pomočjo »nevladnikov«, kot je Glas ljudstva, pelje v napačno smer –, bo v zdravstvu vse več zasebnega dela. Zaradi neurejenih razmer bo vse več odličnih kadrov odhajalo v zasebništvo. Vse več je ljudi, ki zmorejo plačati zdravstvene storitve, vse več bo zavarovalnic, ki si bodo omislile svoje bolnišnične kapacitete. Ali mislite, da bodo odlični zdravstveni kadri še naprej delali na etični pogon?
Potrebna prenova sistema
Če se politika skupaj s stroko in pacienti ne bo sposobna dogovoriti za skupni slovenski program ureditve zdravstva, bomo pacienti vse pogosteje iskali pomoč v privatnem sektorju. Dejstvo je, da je v državah EU 80 odstotkov javnega – ne državnega – zdravstva in 20 odstotkov zasebnega. S tem je, ob jasnih kazalcih kakovosti in varnosti, vzpostavljena tekmovalnost med izvajalci. Seveda ob urejenem odnosu do dela v javnem in zasebnem sektorju. Pacienti lahko izbirajo na podlagi podatkov! Res pa je, da merjenju našega, zdravniškega dela nismo naklonjeni zdravniki – saj se imamo vsak zase za najboljše –, kar pa ustreza tudi oblasti. Ta lahko nato vodstvene kadre izbira med svojimi podporniki in somišljeniki, namesto po strokovnih merilih. Dokler tega ne bomo presegli, se pacientom piše slabo, tudi meni, starostniku pri 80. letih. Pa srečno, Slovenija!
