Piše: Vančo K. Tegov
Ne mine teden, da se ne bi slišalo, izvedelo ali pričakovalo, da bo spet kdo dal pobudo za kakšen protest – o čemerkoli, kar komu ni po godu. Tokrat gre za zahtevo, da mora tujec, ko pride v gostujočo državo, najprej delati, nekaj zaslužiti, se česa naučiti (predvsem jezika) in šele nato povabiti svoje bližnje ter se z njimi združiti. In to šele po nekaj mesecih bivanja in dela pri nas. Tako je bilo v sredo v Ljubljani, kamor se je »priletelo« za kakšnega jurja (tisoč) nakrivljenih glav – ali pa tudi ne – in so se bunili oziroma nasprotovali.
Čemu so nasprotovali in zoper koga ter v prid komu? Čemu so nasprotovali?
Nasprotovali so predlagani noveli zakona o tujcih, ki po njihovih besedah postavlja strožje pogoje za tujce (delavce iz tretjih držav), otežuje ali onemogoča združevanje družin, uvaja predvsem enoletne vizume (namesto daljših možnosti) in otežuje integracijo (učenje jezika, spoznavanje pravic, ustvarjanje socialnih mrež). Po njihovem mnenju bi to vodilo v izgon več deset tisoč tujih delavcev in njihovih družin, ker ne bi več izpolnjevali pogojev za bivanje in delo. Organizatorji trdijo – po mojem pavšalno –, da namen ni zgolj omejitev števila tujih delavcev, temveč slabšanje delovnih in življenjskih pogojev, da bi delavci ostali bolj odvisni od delodajalcev in brez resničnega življenja zunaj dela. Transparenti in vzkliki so poudarjali: »Delavci niso blago«, »niso kriminalci«, »tukaj smo«, proti »birokratskemu rasizmu«. V resnici pa so zmanipulirani s strani svojih »zagovornikov«. Sam menim, da mora tujec najprej delati, zaslužiti, se naučiti jezika in šele potem (po določenem času) lahko združi družino.
Zoper koga in v prid komu?
Zoper sedanjo vlado in predlagatelje novele. Kritizirajo politiko, ki po njihovem mnenju obravnava tuje delavce predvsem kot poceni delovno silo, ne pa kot ljudi z družinami. Čeprav je prav naloga vlade, da poskrbi za zdravo gospodarsko in socialno klimo v državi. Sedanja vlada hoče prav to popraviti in usmeriti ekonomski ter socialni voz na pravo pot – brez iztirjenj in zdrsov ob vsakem vzvalovanju na mednarodni sceni in globalnih trgih.
V prid tujim delavcem (predvsem iz nekdanje Jugoslavije in jugovzhodne Azije), ki zapolnjujejo delovna mesta v gradbeništvu, oskrbi, industriji itd., ter njihovim družinam. Organizatorji poudarjajo, da ti delavci že opravljajo ključna dela in da bi strožji pogoji oškodovali tudi slovensko gospodarstvo in socialno kohezijo. Ti tujci – predvsem tisti iz območja nekdanje Jugoslavije – pa kot da so cepljeni proti spremembam. Ali ne dojamejo, ali se načrtno delajo, da niso pri stvari. Predvsem ne razumejo, da to ni več tisto, kar je bilo nekoč: da ko so lahko prišli nekam (predvsem v Slovenijo), jim pripadajo samo pravice, dolžnosti pa ne.
Želeli so bistveno več, kot so dali, glede na čas, ki so ga prebili v Sloveniji. Pozabljajo, da »Jugoslavije ni več – gre za Slovenijo«. In tisto staro reklo: »Gremo se pritožit na občino.« Pričakujejo socializem in socialo.
Miselnost je enaka kot pri njihovih zagovornikih, ki so predvsem na socialnih jaslih in državnih koritih, kjer se predvsem ustvarja megla in se zagovarjajo cilji, ki so drugod in niso povezani z življenjem pri nas. Ta in podobni protesti so zgrešeni – tako kot je zgrešena miselnost organizatorjev in udeležencev, da se nekaj preprosto dobi s postopanjem, lepenkami in številnimi lepenkastimi parolami. Novelirani zakon ima dober namen.
Dobri nameni zakona o tujcih
-hitro prilagajanje tujcev na novo delovno in bivalno okolje
-kulturna in jezikovna integracija
-zadostne materialne dobrine in šele nato združitev družin – na podlagi ekonomske samozadostnosti in ne vnaprej v breme države gostiteljice
To so standardni in logični argumenti, ki jih zagovarjajo podporniki strožjih pravil za združevanje družin in začasne migracije delavcev. V številnih evropskih državah (Nemčija, Avstrija, Danska, Nizozemska idr.) so podobni pogoji že dolgo del zakonodaje in se utemeljujejo prav s temi cilji.
Kaj ti nameni pomenijo v praksi?
-Hitro prilagajanje na delovno in bivalno okolje
Tujec najprej pride sam (ali z minimalnim spremstvom), se vključi v delo, spozna pravila, tempo, delovno kulturo in vsakdanje življenje. Šele ko je stabilen, se lahko družina pridruži. To zmanjšuje tveganje, da bi se družina znašla v negotovosti ali da bi se migracija spremenila v trajno socialno odvisnost.
-Kulturna in jezikovna integracija
Zahteva po osnovnem znanju jezika (in včasih tudi osnovnih civilnih ter kulturnih znanjih) pred ali kmalu po prihodu družine je namenjena temu, da se zmanjša izolacija v etničnih enklavah. Otroci lažje vstopijo v šolski sistem, partner ali partnerica lažje najde delo ali se vključi v okolje, manjša pa je tudi odvisnost od prevajalcev in socialnih služb.
-Ekonomska samozadostnost pred združitvijo družine
To je ključna točka. Država gostiteljica ne želi, da bi se družina združila na račun socialnih transferjev, stanovanjskih subvencij ali zdravstvenega sistema, dokler primarni migrant nima dovolj stabilnega dohodka in nastanitve. V praksi to pomeni dokazovanje minimalnega dohodka, primernega stanovanja in včasih tudi zavarovanja. Cilj je, da migracija ostane predvsem delovna, ne socialna. Ali kot radi rečemo: da si ne želimo »socialnega turizma«.
Zakaj se ti argumenti slišijo smiselno mnogim?
Zmanjšujejo pritisk na javne finance in stanovanjski fond. Spodbujajo, da migrant najprej dokaže, da se zna preživeti, preden prevzame odgovornost za celotno družino. Zmanjšujejo tveganje paralelnih družb, kjer se jezik in kultura prenašata predvsem znotraj skupnosti. Omogočajo boljši nadzor nad tem, kdo dejansko ostane v državi na daljši rok. To je pogoj za stabilnost in zdravo delovno ter ekonomsko vzdušje za vse. Obenem predstavlja predvidljivo, varno in spodobno bivalno ter življenjsko okolje. Zato te spremembe štejem za nujno potrebne. Tisti, ki so ta pravila zamudili, so si naredili škodo in že ustvarili predvidljivi kaos v svojih državah (kot na primer Francija). Za Slovenijo je to odločilni trenutek, da se »vozimo« z vlakom, ki ne gre v francosko-nemško smer, temveč v pravo.
Večina desno-sredinskih in konservativnih vlad v Evropi brani tovrstne zakone. Sorazmernost in doslednost pri izvajanju tega noveliranega zakona bosta odločilno vplivali na stanje ekonomije in tudi družbe. Ti nameni so v konkretnem slovenskem predlogu dovolj jasno in sorazmerno uresničeni. Zato je treba na polno delati na njihovem trajnem uresničevanju – brez iskanja izogibališč s katerekoli strani.
