Piše: Gašper Blažič
V preteklem tednu smo že pisali o tem, kako je izstop Anžeta Logarja iz SDS ob sočasni napovedi, da ne namerava vrniti poslanskega mandata, izpostavil nekatere že nekoliko pozabljene dileme in anomalije v sedanji slovenski ustavi.
Ugotovimo lahko, da dejstvo anomalije, da ustava v 82. členu ščiti politične prebežnike, saj v primeru menjave politične stranke oz. poslanske skupine niso dolžni vrniti poslanskega mandata (ker so »predstavniki vsega ljudstva«), pravzaprav izhaja iz volilnega sistema, ki daje večji poudarek strankarskim listam kot pa osebam, ki kandidirajo. Če torej 82. člen ustave ščiti avtonomijo in svobodo vesti vsakega poslanca, bomo v nadaljevanju videli, da je izvoljivost vsakega poslanskega kandidata v veliki meri najprej odvisna od rezultata podpore politični stranki na državni ravni, v posamezni volilni enoti in tudi razmerju do ostalih strank.
Kako volimo poslance
Ustava določa, da ima državni zbor 90 poslancev, od tega jih je 88 izvoljenih neposredno preko državnozborskih volitev, dva pa sta izvoljena po delegatskem sistemu s strani dveh avtohtonih narodnih manjšin. V Sloveniji je osem volilnih enot, vsaka od volilnih enot pa je razdeljena na 11 volilnih okrajev. To pomeni, da ima Slovenija skupaj 88 volilnih okrajev, ki pa pravzaprav nimajo kakšne pomembne funkcije. Njihova vloga je zaradi proporcionalnega volilnega sistema, ki je uzakonjen od leta 2000 naprej, ko je bil (s pomočjo proceduralne prevare) vpisan v ustavo, dejansko sekundarna. Ugotovimo namreč lahko, da ima le del volilnih okrajev »svojega« poslanca, nekateri celo več. Pri čemer pa so v marsikaterem volilnem okraju izvoljeni kandidati, ki pa niso najboljši v svojem okraju po volilnem izidu. Če bi se jih torej v vsakem okraju volilo po večinskem sistemu (enokrožnem ali dvokrožnem, po slednjem se denimo izbira župane ter predsednika republike), zelo verjetno sploh ne bi bili izvoljeni.
Temeljni pogoj, da neka stranka (p)ostane parlamentarna, je ta, da stranka doseže minimalno štiri odstotke glasov na državni ravni. V tem primeru stranka dobi štiri poslance. Sistem izračunavanja števila poslancev določene stranke je tu vezan zlasti na izračun števila poslanskih mandatov v posamezni volilni enoti, kjer se število enajstih mandatov v vsaki volilni enoti proporcionalno razporedi. Ustava Republike Slovenije ob tem določa, da so pri volitvah v državni zbor mandati v volilnih enotah deljeni na podlagi Droopovega količnika, na ravni države pa po D’Hondtovem sistemu. Mandati se med stranke, ki so presegle volilni prag, vedno najprej delijo na ravni volilnih enot, nato pa še na ravni celotne države (kar velja za manjše parlamentarne stranke).
Poglejmo en hipotetični primer volilne enote, v kateri je glas oddalo 204.000 volivcev in izbiralo enajst poslancev, ima tako Droopov količnik 17.000 (216.000 : 12 = 17.000). Stranka, ki bi osvojila v volilni enoti 35.000 glasov, bi tako osvojila dva mandata, tisoč glasov pa bi bilo “ostanka”, ki se upošteva ob delitvi mandatov na ravni države.
Medsebojno vplivanje kandidatov ter stranke na državni ravni
Kot rečeno, volilni okraji nimajo zelo močne vloge. Če bi denimo vsak od volilnih okrajev izbiral poslance po večinskem sistemu, potem bi bile liste kandidatov nepomembne, vsak kandidat bi bil dejansko samostojen in na nek način sam odgovoren za svoj rezultat. Okraji v proporcionalnem sistemu pa pomenijo samo to, da dejansko ne moremo obkrožiti stranke in si hkrati želeti podpreti kandidata iz druge stranke ali pa kandidata iste stranke v drugem okraju (denimo da bi volivec iz volilnega okraja Ljubljana Šiška IV, ki zajema področje občin Medvode in Vodice ter KS Šmartno pod Šmarno goro, aprila 2022 želel neposredno podpreti Anžeta Logarja osebno, tega ni mogel storiti, ker ni kandidiral v tem okraju). Če okrajev ne bi bilo, bi bile volitve podobne evropskim – izbirali bi celotno listo stranke z enajstimi kandidati v volilni enoti, pri čemer bi imeli možnost preferenčnega glasu, vendar bi bil vsekakor v prednosti nosilec liste. Za marsikoga privlačno, vendar se moramo zavedati, da bi volitve na takšen način večjo težo dale urbanim oz. gosto naseljenim krajem, manj pa podeželju. Tudi zato so volilni okraji vseeno pomembni.
Vendar obstaja tu soodvisnost kandidatov. Njihov uspeh je vezan na uspeh stranke na državni ravni. Če so bili denimo od enajstih kandidatov v volilni enoti izvoljeni trije, to ne pomeni, da glasovi, ki jih je dobilo ostalih osem, ne štejejo. Ravno nasprotno: vsi ti glasovi so del skupne mase prejetih glasov in odločajo o številu mandatov. Ko se preverja osebno izvolitev poslancev z liste enajstih kandidatov, so v tem primeru izvoljeni prvi trije z najboljšim rezultatom, čeprav so lahko razlike med njimi v odstotkih zelo majhne. Osebna izvolitev pa je tu posledica uspeha stranke, za katero kandidirajo, na ravni države in na ravni volilne enote. Lahko da je kandidat osebno prepoznaven v svojem okolju in ima tudi, recimo temu, »ugoden« volilni okraj, kjer njegova stranka dosega zelo dobre rezultate. Postavlja se seveda vprašanje, ali bi isti kandidat osvojil enako dober rezultat, če bi kandidiral za kakšno bolj minorno stranko.
S tem se dejansko pokaže, da drži to, na kar je opozoril Janez Janša v pismu Evi Irgl. Izvolitev za poslanca sama po sebi torej ni toliko posledica nekih osebnih zaslug. Gre namreč za medsebojno sovplivanje kandidatov. V tem primeru takšno sovplivanje ustreza duhu ustave, da »vsi volivci volimo vse poslance«. Vendar, veliko je poklicanih, a malo izvoljenih, kot pravi Sveto pismo.
Ne pravno, ampak zgolj moralno vprašanje
Obstaja pa še en problem, to pa so t. i. nadomestni poslanci. V primerjavi s tistimi, ki so bojda izvoljeni neposredno, ima njihov mandat le nadomestno vlogo. Ker je funkcija poslanca nezdružljiva denimo s funkcijo ministra, tisti poslanec, ki postane minister, ob prevzemu poslanske funkcije na nek način samo »posodi« svoj poslanski mandat naslednjemu najboljšemu na listi, ki ni bil izvoljen. V primeru odstopa z ministrske funkcije pa se lahko spet vrne v državni zbor in dobi »vrnjen« mandat od svojega namestnika. Zakon o poslancih v nekaterih primerih zahteva odstop s poslanske funkcije, v 14. členu pa podeljuje privilegij poslancem, ki postanejo ministri ali državni sekretarji, da začasno »odložijo« poslansko funkcijo. Ni mu pa treba odstopiti oz. ni razrešen, kar sicer velja za poslance, ki so izvoljeni za župane. Nadomestni poslanci torej v primerjavi s tistimi, ki so neposredno izvoljeni, niso v enakopravnem položaju. Posebej se to lahko pokaže v primeru, ko nadomestni poslanec žrtvuje službo, po enem mesecu pa poslanski mandat izgubi. In ostane brezposeln.
Vrnitev poslanskega mandata je torej v primeru Anžeta Logarja in Eve Irgl bolj stvar časti ter dostojanstva, ne pa tudi pravne obveze. Ohranitev poslanskega mandata v primeru prestopa oz. nove politične paradigme, za katero v predvolilni kampanji spomladi 2022 še nismo vedeli, je torej predvsem moralno vprašanje. A kot kažejo dosedanje izkušnje, med dosedanjimi poslanci, ki so izstopili, praktično nismo zasledili, da bi nekdo ob tem tudi vrnil mandat, ker velja presoja, da je politična škoda, ki jo utrpijo ob obdržani poslanski funkciji, vendarle manjša od koristi, ki jo imajo (poslanska plača). Slovenska javnost je namreč do prestopnikov razmeroma prizanesljiva, čast in dostojanstvo tu na žalost ne štejeta veliko. Kajti v pravnem smislu velja načelo: »moj mandat je samo moj« – in ne strankin. Volilni sistem, ki ga imamo, pa dejansko temu ne ustreza, ne glede na to, da ustava de iure ščiti svobodo in samostojnost izvoljenih poslancev. To pa je seveda že vprašanje za ustavne pravnike in politologe.
