Piše: mag. Tadej Ian
To, kar se je začelo kot nora pripovedka peščice radikalnih ekologov, je sčasoma preraslo v religijo. Človek ni kriv za podnebne spremembe, ker se te dogajajo že od nekdaj in ker obstajajo tehtni znanstveni dokazi, da je človekova krivda izmišljija. Kljub temu se je pojavila sekularna religija, katere verniki prisegajo na to, da je za spremembo podnebja kriv človek.
Kaj je privedlo do tega, da je celotna osrednja znanost podlegla pripovedki o človekovi krivdi za podnebne spremembe, tu ne bomo podrobno pisali. Naj omenimo le to, da je glavni razlog točno tisti, ki ga zaslepljeni in/ali zlonamerni pripadniki “alarmističnih” podnebnih znanstvenih krogov kot argument uporabljajo proti zanikovalcem relevantne človekove vloge pri podnebnih spremembah. To je denar. Večina osrednje znanosti zagovarja teorijo o podnebnih spremembah, ker je ta povezano s financiranjem njihovih raziskav. Znanstvenik katerekoli znanstvene discipline, ki v načrt svoje raziskave vključi mantro o odločilni človekovi vlogi pri podnebnih spremembah, bo zaradi vsesplošne histerije na tem področju brez težav dobil finančno podporo za svojo raziskavo. Prav te je zlezla pod kožo tudi večini političnih odločevalcev v Evropski uniji – ti so Evropo zapeljali na pot gospodarskega usihanja pod diktaturo razvpitega zelenega prehoda. Znanstveniki, ki v odločilno človekovo vlogo pri podnebnih spremembah ne verjamejo, so večinoma tiho, saj se bojijo protiukrepov proti samim sebi, kot so se bali v temačnem srednjem veku povzdigniti glas kritiki oz. nasprotniki inkvizicije.
Religioznost ideje o človekovi krivdi za podnebne spremembe
Angleški zgodovinar, filozof, vojskovodja in diplomat Edward Herbert je že v 17. stoletju opredelil pet elementov, ki jih najdemo v vsaki religiji. Vseh pet vsebuje tudi sekularna religija človekove krivde za podnebne spremembe. Prvi element je prepričanje, da obstaja najvišje božanstvo. Božanstvo je treba v tem kontekstu razumeti kot prepričanje o neki višji zveličavni sili, od katere je odvisno celotno stvarstvo. Za vernike religije o človekovi krivdi za podnebne spremembe je najvišje božanstvo naš planet ali narava, če hočete. Drugi element je prepričanje, da je treba to božanstvo častiti in omenjeni verniki naš planet častijo. Ker gre za sekularno religijo, v kateri ima nezavedno glavno vlogo človek namesto božanstva, ti verniki naredijo obrat in verujejo, da so oni tisti, ki bodo rešili svoje božanstvo, torej planet Zemljo.
Temu so pripravljeni podrediti svoje življenje in življenje vseh ljudi tega sveta i je zlezla pod kožo tudi večini političnih odločevalcev v Evropski uniji – ti so Evropo zapeljali na pot gospodarskega usihanja pod diktaturo razvpitega zelenega prehoda – tudi nevernikov. Ne razumejo, da planet Zemlja ne potrebuje rešitve in da ni vse odvisno zgolj od človeške aktivnosti, pa četudi človek sproži vse atomsko orožje, ki ga ima. Za planet Zemlja torej človeška aktivnost ni prav nič pomembnejša ali nadležnejša kot je za človeka pomembna ali nadležna prehodna srbečica na majhnem delčku njegove kože. Planet Zemlja ne potrebuje rešitve. Planet bo tu, ko nas več ne bo, in mu je popolnoma vseeno, ker je pač planet in je del nežive narave, na katerem uspeva rastlinsko, živalsko in človeško življenje približno tako, kot uspevajo bakterije v človeškem črevesju. A vendarle – in to je tretji element religije – so verniki religije o človekovi krivdi za podnebne spremembe prepričani, da je najpomembnejši del njihove verske prakse gojenje kreposti. Verniki, kot je denimo “svetnica” te sekularne religije Greta Thunberg, pridno hodijo na demonstracije (ki so tu v vlogi svetih maš), na katerih protestirajo proti uporabi fosilnih goriv, četudi njihov prihod na demonstracije povzroči onesnaževanje okolja zaradi prometnih sredstev, s katerimi prihajajo na demonstracije, in smeti, ki ostanejo za njimi na teh demonstracijah. To jih, kot kaže, ne moti, ker reševanje planeta ni njihova prva prioriteta kljub lastnim verskim dogmam, pač pa je njihova prva prioriteta predpisano versko obredje, ki je “boj za planet” za vsako ceno (četudi mora to ceno plačati okolje tega planeta).
Četrti element religij po Herbertu je potreba po kesanju za napačna dejanja, kar naj bi v tem primeru bili industrializacija in uporaba fosilnih goriv. Ne samo da se verniki kesajo sami, pač pa želijo, da se z njimi pokesamo vsi skupaj, kajti religija človekove krivde za podnebne spremembe je prozelitska, kar pomeni, da izrazito teži k širjenju in pridobivanju novih vernikov. Zadnji oz. peti element, ki je skupen vsem religijam, je, da bo vernik nagrajen ali kaznovan v tem ali naslednjem življenju. Ker gre za sekularno religijo, v kateri ima osrednje mesto človek, verniki religije človekove krivde za podnebne spremembe verjamejo, da bodo oni ali njihovi potomci nagrajeni ali kaznovani v povezavi s tem, kar bodo oni in vse človeštvo storili v navezavi na “reševanje” planeta. Če jim bo uspelo (in nas bodo uspešno odpeljali razvojno nazaj v kameno dobo), bo planet njim in njihovim potomcem še naprej prijazno omogočal življenje. Če pa jim v njihovih religioznih prizadevanjih ne bo uspelo, jih bo božanstvo, torej planet Zemlja, kaznovalo tako, da bo njim in/ali njihovim potomcem in vsem drugim živim bitjem tega sveta odreklo gostoljubje oz. odvzelo življenje.
Zgodba religije človekove krivde za podnebne spremembe, ki v osnovi pomeni verovanje v to, da se podnebne spremembe dogajajo zaradi človeka in da jih človek lahko ustavi, je zelo podobna zgodbi krščanske religije. To ni nič nenavadnega, kajti religija človekove krivde za podnebne spremembe se je rodila predvsem zato, ker je zaradi sekularizacije in radikalnih levičarskih ideologij ogromno zahodnjakov opustilo krščanstvo kot vero in so se znašli v zagati, saj je človek v osnovi “homo religiosus” in ne zmore dlje časa živeti brez verovanja v nekaj, kot smo argumentirano utemeljili v prvem članku te serije. Človek, ki se spusti v ateizem, pogosto izgubi skromnost in ponižnost ter bogaboječnost, ki človeku v resnici omogočajo dobro življenje, saj živimo v krutem naravnem svetu, v katerem so napake zaradi naše krhkosti hitro kaznovane. Prav zato je primerno, da je človek med svojim tuzemskim bivanjem previden. Posledici ateistične opustitve skromnosti in ponižnosti sta aroganca in napuh, ki se hitro izrodita v mišljenje pretirane človekove pomembnosti in iluzijo o tem, da je človek center vesolja, ki odločilno vpliv na svojo okolico.
Sodobna podnebna inkvizicija
Verniki religije človekove krivde za podnebne spremembe so priredili krščansko fabulo o izgonu iz raja – človeštvo je padlo, ker se je vdalo skušnjavi uporabe fosilnih goriv/tehnologije (prepovedan sad) in narava oz. planet (božanstvo) se nam zato maščuje. Grozi apokalipsa zaradi naših grehov (konec sveta zaradi podnebnih sprememb). V tej zgodbi so pravoverni znanstveniki (podnebni “alarmisti”) duhovniki, medtem ko smo krivoverni znanstveniki in drugi ljudje, ki ne nasedamo zgodbi o glavni vlogi človeka pri usmerjanju našega planeta, heretiki oz. čarovnice. Proti heretikom oz. čarovnicam je treba uporabiti (inkvizicijske) metode, katerih namen je – po stari dobri komunistični praksi – diskreditacija, (medijska) alienacija in na koncu (spet medijska) likvidacija oz. odstranitev iz sfere javnega življenja. Poleg tega je ob vsakem poskusu vrnitve nujen posmeh, ki onemogoča, da bi zanikovalca odločilne človekove vloge pri podnebnih spremembah kdo jemal resno. Verujoči iščejo višjo avtoriteto in nadzor, kot je to tipično za religijske institucije, in se obračajo na avtoriteto oz. navodila, kako “prav” živeti, na mednarodne organizacije, ki jih upravlja majhno število ljudi, namesto da bi vire alocirali lokalno, kar bi bilo tudi najučinkovitejše.
