6.4 C
Ljubljana
sobota, 15 marca, 2025

(TRIBUNA) Nehajmo potvarjati zgodovino s prikrivanjem revolucionarnih zločinov

Piše: Milan Gregorič, ekonomist, kulturnik in publicist   

V medijih smo zvedeli za projekt SKGZ o »spomenikih prihodnosti« (NG, 7. 11. 2024), ki »zasleduje cilj popisa vseh spomenikov, plošč, grobov in antifašističnih obeležij, ki so posvečeni slovenskim in drugim žrtvam fašizma in nacizma v naši deželi«.

Kaj pa spomeniki žrtvam komunizma, ki so jih bila že pod prejšnjim režimom polna številna slovenska pokopališča, tudi na Primorskem, ter so se po osamosvojitvi in demokratizaciji razširila tudi zunaj njih. Kot npr. Teharje, Huda jama, Macesnova gorica idr. Pa spomeniki primorskim domoljubom, žrtvam komunističnega terorja. Kot npr. tigrovcem Ferdu Kravanju, dr. Maksu Rejcu, Antonu Majniku, Francu Peliconu, Zorku Ščuki idr. Ali pa krščanskemu socialcu dr. Stanku Vuku, liberalcu dr. Andreju Uršiču itn. Da ne omenjam okrog 15 med vojno in po vojni pobitih čedermacev in okrog 20 stlačenih v komunistične zapore in gulage, kjer so skupaj preživeli 80 let itn. …

Projekt SKGZ o »spomenikih prihodnosti«

V duhu navedenega projekta posamezne šole obiskujejo na dan umrlih (10. oktober) bližnje navedene spomenike žrtvam fašizma in nacizma iz časa druge svetovne vojne. Nižja srednja šola na Katinari (v Trstu) je ob tej priložnosti povabila zgodovinarko Martino Budin, da bi mladim učencem govorila o krajevnih spomenikih, posvečenih padlim v drugi svetovni vojni. Dejala je, med drugim, »da ne smemo pozabiti na vse žrtve, ki so dale svoje življenje za to, da smo lahko danes mi tu in govorimo slovensko«. K temu pa bi morala še dodati, da pa po zaslugi protirevolucionarnih žrtev »lahko danes govorimo tudi svobodno, ne samo slovensko, in uživamo vrednote demokratične ureditve družbe«.

Doklej še mislimo skrivati dejstva o krvavem revolucionarnem terorju?

Doklej še mislimo pred novimi generacijami in širšo javnostjo skrivati dejstva o krvavem revolucionarnem nasilju, ki predstavlja največjo morijo v zgodovini slovenskega naroda. In to v času, ko je po demokratizaciji slovenske družbe in uveljavljanju svobode govora z vso silo izbruhnila na dan resnica o grozljivosti revolucionarnega terorja, ki ga Budinova kot zgodovinarka mora poznati. Kot npr. medvojni in povojni množični poboji nasprotnikov komunizma na okrog 700 doslej evidentiranih moriščih, polaščanje premoženja pobitih, nasilje nad primorskimi domoljubi, pa nad Cerkvijo, množični montirani politični procesi, povojno suženjsko delo v okrog 20 slovenskih in 200 jugoslovanskih gulagih, Goli otok itn. brez konca. Pa v času, ko je resnica o teh grozodejstvih prodrla tudi v tujo javnost, ki je razglasila tudi komunizem za zločinski sistem. Pa ko se je Tito, čeprav zmagovalec v vojni, znašel na desetem mestu na mednarodnem seznamu največjih morilcev prejšnjega stoletja, ki ga je objavil nemški časopis Bild, s pripisanim enim milijonom žrtev (neoboroženih, ne padlih v bojih, op. avtorja), in je na seznamu celo tik pred Mussolinijem, ki mu pripisujejo 800.000 tisoč žrtev.

Samo razgrnitev vse resnice o naši polpretekli zgodovini in »vseposvojitev« vseh žrtev pretekle slovenske morije lahko privede do sprave

Romana Bider, ustanoviteljica pobude »Vseposvojitev«, je v medijih zapisala (Demokracija, 25. 2. 2023), da moramo mi vsi, zlasti pa zgodovinarji, negovati spomin na vse vpletene v preteklo bratomorno vojno. Kajti »vsi so naši in za vse nam je lahko žal, da so morali živeti v hudih časih krvave morije … Vseposvojitev pomeni biti odprt za vso resnico, pa naj je še tako boleča. Tako slovenski abeli kot kajni nas lahko vodijo do novih uvidov in vsi lahko prebujajo usmiljenje. Zanikanje travmatskih dogodkov je še hujše kot dogodki sami, saj nepredelane travmatske izkušnje obremenjujejo več generacij. Sovražnost, nagnjenost k nasilju in gospodovanju se tako prenaša iz roda v rod … Če travm ne priznamo in jih ne zdravimo ter se ne prepustimo žalovanju in procesom kesanja in odpuščanja, bodo gnijoče rane zastrupile naše človeško jedro. Prizadetost, ki jo v našem narodu puščata revolucionarni teror in bratomor, bo presežena le s sočutjem, z resnicoljubjem in s katarzo.«

Kdo je bil zmagovalec?

Čeprav zmagovalci na bojišču, so tudi revolucionarji zaradi svojih zločinskih dejanj ter njihovega polstoletnega prikrivanja in laži pristali med moralnimi poraženci. Tudi oni so se znašli na zatožni klopi zgodovine. Kajti zmagovita stran ni bila samo NOB, ki je nedvomno velik podvig v zgodovini slovenskega naroda, ampak tudi revolucija, ki je s svojimi zavrženimi dejanji sama najbolj omadeževala NOB. Pri tem se iskreno opravičujem vsem navadnim partizanom in komunistom, ki so verjeli v svoje ideale in se iskreno bojevali za osvoboditev naroda, a niso vedeli, kaj komunistično vodstvo naklepa in jim počne za hrbtom. Tako ne nosijo nobene odgovornosti za navedene zločine, čeprav je zaradi zločinskega početja vodstva padla senca tudi nanje. Protirevolucionarna stran pa je bila zaradi revolucionarnega nasilja pahnjena v kolaboracijo in je zaradi te svoje zablode plačala strahotno ceno in končala pomorjena v kraških breznih in tankovskih jarkih. Revolucionarjem pa je bilo za njihovo zavrženo dejanje prizaneseno, ker zmagovalcev nima kdo kaznovati, razen morda vesti in Boga.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine